V Severnem Darfurju je sedaj največji problem pitna voda. V zadnjih tridesetih letih je zaradi klimatskih sprememb, za katere domačini verjamejo, da so odgovorni razvajeni ljudje v industrijsko razvitih deželah, ki pokurijo največ fosilnih energentov in pregrevajo planet, v Sahelu padlo 40 odstotkov manj dežja. Sahara zaradi segrevanja Indijskega oceana napreduje povprečno sedem kilometrov na leto. Oaze so opustele, vasi je zasul pesek, kmetje so izgubili še zadnje krpice plodne zemlje, nomadi so ostali brez čred.
Tam, kjer so domačini še pred kratkim našli vodo z bajalicami in »izkopali « fosilno vodo enostavno z rovnicami, vode s tradicionalnimi načini ne najdejo več, niti če kopljejo petnajst in več metrov globoko. Milijoni najbolj revnih ljudi na svetu se pripravljajo na beg iz celotnega področja Sahela od Mavretanije do Sudana, kjer je vojna za vodo in nafto najbolj načela socialno tkivo, v evropske Alpe, kjer nagonsko čutijo vodo.
Milijoni najbolj nemočnih in od vseh pozabljenih ljudi v največji humanitarni katastrofi na Zemlji, kličejo na pomoč in sporočajo, da vidijo rešitev v prenosni vrtalni napravi, ki bi jo bi bilo mogoče voziti iz kraja v kraj na terenskem vozilu, in prosijo, da jim pomagamo vsaj z eno.
Na internetu so našli ustrezno vrtalno napravo v Nemčiji, iz druge roke stane 150.000 evrov, dobava je možna v treh tednih. Transport je mogoče varno speljati po pristanišču Duala v Kamerunu in čez Čad do meje s Sudanom s pomočjo Organizacije za podporo darfurskim
otrokom AMSED, ki ima sedež v N’Djameni.
Tako utegnejo preplašeni ljudje ostati doma. Tako se bo morda nehalo rekrutiranje milijonov obupanih mladih ljudi v vrste afriških talibov in priprave za napade na evropska tla.
Prispevki se lahko nakazujejo na TR ki ga je posebej za to
odprlo združenje Gibanje za pravičnost in razvoj pri Delavski
hranilnici, d. d., štev: SI56 6100 0000 0192 116, namen
plačila: za Darfur
To mo Kri žnar
Povzeto po članku »Spomini na prihodnost«, objavljenem v reviji KATEDRA julija 2009
5. kultirni shod - Hočemo Slovenijo brez GSO
IGRA "UJEMIMO PELOD"
V ponedeljek bomo na Metelkovi, v stavbi Lovci izdelovali rekvizite za igro (z žogami) o soobstoju gensko spremenjenih organizmov z ostalimi rastlinami: "Ujemimo pelod". Potrebujemo še koruzne storže, material za izdelavo čebeljih kril, nekaj plakatov, napisov, "štartne številke" in veliko dobrih idej.
Če se nam želite priključiti in sodelovati v igri, lepo vabljeni v ponedeljek oz. v četrtek na Prešerca, kjer bo 5. kulturni shod "PROTI GSO" (od 17-22 ure).
Vabim vas, da se dobimo na delavnici izdelave rekvizitov v "Metelkova mesto" (bivši vojašnici, blizu mladinskega hotela Celica, v stavba Lovci, v prostorih YHD, v ponedeljek, 31.8.09 ob 18h. moj telefon: 051 391 965.
LP, ROMANA
V ponedeljek bomo na Metelkovi, v stavbi Lovci izdelovali rekvizite za igro (z žogami) o soobstoju gensko spremenjenih organizmov z ostalimi rastlinami: "Ujemimo pelod". Potrebujemo še koruzne storže, material za izdelavo čebeljih kril, nekaj plakatov, napisov, "štartne številke" in veliko dobrih idej.
Če se nam želite priključiti in sodelovati v igri, lepo vabljeni v ponedeljek oz. v četrtek na Prešerca, kjer bo 5. kulturni shod "PROTI GSO" (od 17-22 ure).
Vabim vas, da se dobimo na delavnici izdelave rekvizitov v "Metelkova mesto" (bivši vojašnici, blizu mladinskega hotela Celica, v stavba Lovci, v prostorih YHD, v ponedeljek, 31.8.09 ob 18h. moj telefon: 051 391 965.
LP, ROMANA
Hočemo Slovenijo brez GSO
Vabimo vas, da se nam pridružite na
II. kulturnem shodu proti GSO, gensko spremenjenim organizmom
četrtek, 23.7.2009, točno opoldne,
na Prešernovem trgu.
Shod traja do 17.ure!
Zbudite se ljudje!
S svojo navzočnostjo nas bodo počastili in podprli:
igralec Polde Bibič, ki bo prebral govor Kristoferja Bogdana Meška
novinarka, publicistka Vesna Milek, ki bo prebrala govor Elene Pečarič
kantavtor Andrej Šifrer,
kantavtor Tomaž Pengov,
EU poslanec Ivo Vajgl,
Pesnica Mihaela Zakrajšek,
Vladislav Stres, pesnik,
Nejč Slapar, harmonika,
Uroš Novak, Sun art glasba…
Pridružite se nam!
Pripravili smo kulturni program in tudi nekaj za pojesti in popiti!
Vabljeni tudi otroci, imamo barvne krede!
K sodelovanju vabimo različne organizacije, društva, politične stranke, skupine in posameznike
Spletni strani: http://stres.a.gape.org/GSO/protestni_shod/gso_shodi_index.htm
http://www.facebook.com/group.php?gid=83776849180
Združenje za zdravo Slovenijo & Ajda Vrzdenec
Društvo za svobodo odločanja SVOOD
Združenje umetnikov Paviljon
Zavod MIR
Inštitut za trajnostni razvoj
Štafeto organizacije je prevzela
Stranka enakih možnosti Slovenije, Sem-Si,
Predsednica:
Elena Pečarič
II. kulturnem shodu proti GSO, gensko spremenjenim organizmom
četrtek, 23.7.2009, točno opoldne,
na Prešernovem trgu.
Shod traja do 17.ure!
Zbudite se ljudje!
S svojo navzočnostjo nas bodo počastili in podprli:
igralec Polde Bibič, ki bo prebral govor Kristoferja Bogdana Meška
novinarka, publicistka Vesna Milek, ki bo prebrala govor Elene Pečarič
kantavtor Andrej Šifrer,
kantavtor Tomaž Pengov,
EU poslanec Ivo Vajgl,
Pesnica Mihaela Zakrajšek,
Vladislav Stres, pesnik,
Nejč Slapar, harmonika,
Uroš Novak, Sun art glasba…
Pridružite se nam!
Pripravili smo kulturni program in tudi nekaj za pojesti in popiti!
Vabljeni tudi otroci, imamo barvne krede!
K sodelovanju vabimo različne organizacije, društva, politične stranke, skupine in posameznike
Spletni strani: http://stres.a.gape.org/GSO/protestni_shod/gso_shodi_index.htm
http://www.facebook.com/group.php?gid=83776849180
Združenje za zdravo Slovenijo & Ajda Vrzdenec
Društvo za svobodo odločanja SVOOD
Združenje umetnikov Paviljon
Zavod MIR
Inštitut za trajnostni razvoj
Štafeto organizacije je prevzela
Stranka enakih možnosti Slovenije, Sem-Si,
Predsednica:
Elena Pečarič
Hočemo Slovenijo brez GSO
Vabimo vas, da se nam pridružite na
II. kulturnem shodu proti GSO, gensko spremenjenim organizmom
četrtek, 23.7.2009, točno opoldne,
na Prešernovem trgu.
Shod traja do 17.ure!
Zbudite se ljudje!
S svojo navzočnostjo nas bodo počastili in podprli:
igralec Polde Bibič, ki bo prebral govor Kristoferja Bogdana Meška
novinarka, publicistka Vesna Milek, ki bo prebrala govor Elene Pečarič
kantavtor Andrej Šifrer,
kantavtor Tomaž Pengov,
EU poslanec Ivo Vajgl,
Pesnica Mihaela Zakrajšek,
Vladislav Stres, pesnik,
Nejč Slapar, harmonika,
Uroš Novak, Sun art glasba…
Pridružite se nam!
Pripravili smo kulturni program in tudi nekaj za pojesti in popiti!
Vabljeni tudi otroci, imamo barvne krede!
K sodelovanju vabimo različne organizacije, društva, politične stranke, skupine in posameznike
Spletni strani: http://stres.a.gape.org/GSO/protestni_shod/gso_shodi_index.htm
http://www.facebook.com/group.php?gid=83776849180
Združenje za zdravo Slovenijo & Ajda Vrzdenec
Društvo za svobodo odločanja SVOOD
Združenje umetnikov Paviljon
Zavod MIR
Inštitut za trajnostni razvoj
Štafeto organizacije je prevzela
Stranka enakih možnosti Slovenije, Sem-Si,
Predsednica:
Elena Pečarič
II. kulturnem shodu proti GSO, gensko spremenjenim organizmom
četrtek, 23.7.2009, točno opoldne,
na Prešernovem trgu.
Shod traja do 17.ure!
Zbudite se ljudje!
S svojo navzočnostjo nas bodo počastili in podprli:
igralec Polde Bibič, ki bo prebral govor Kristoferja Bogdana Meška
novinarka, publicistka Vesna Milek, ki bo prebrala govor Elene Pečarič
kantavtor Andrej Šifrer,
kantavtor Tomaž Pengov,
EU poslanec Ivo Vajgl,
Pesnica Mihaela Zakrajšek,
Vladislav Stres, pesnik,
Nejč Slapar, harmonika,
Uroš Novak, Sun art glasba…
Pridružite se nam!
Pripravili smo kulturni program in tudi nekaj za pojesti in popiti!
Vabljeni tudi otroci, imamo barvne krede!
K sodelovanju vabimo različne organizacije, društva, politične stranke, skupine in posameznike
Spletni strani: http://stres.a.gape.org/GSO/protestni_shod/gso_shodi_index.htm
http://www.facebook.com/group.php?gid=83776849180
Združenje za zdravo Slovenijo & Ajda Vrzdenec
Društvo za svobodo odločanja SVOOD
Združenje umetnikov Paviljon
Zavod MIR
Inštitut za trajnostni razvoj
Štafeto organizacije je prevzela
Stranka enakih možnosti Slovenije, Sem-Si,
Predsednica:
Elena Pečarič
Neonikotinoidi ubijajo čebele
Pomagaj prepovedati neonikotinoide, podpiši peticijo Soil association:
http://www.soilassociation.org/Takeaction/Savethehoneybee/tabid/434/Default.aspx
Neonikotinoidi spadajo v generacijo novejših pesticidov in so za čebeljo družino še posebej strupeni. Spadajo med sistemične insekticide, to pa pomeni, da korenine rastlin vsrkajo insekticid, ki se nato z rastlinskim sokom prenese po celotni rastlini in tako zagotovi zaščito pred škodljivci tudi med rastjo. Neonikotinoidi so kemično podobni nikotinu – toksinu, ki ga vsebuje tobak. Podobno kot nikotin, tudi neonikotinoidi delujejo na živčni sistem. Vežejo se na nikotinske acetilholinske receptorje oziroma jih ireverzibilno blokirajo. Povzročajo vzburjenje živčevja, s tem pa paraliziranost osebka in posledično smrt. Pri žuželkah je nagnjenost k vezavi na nikotinske acetilholinske receptorje občutno bolj izražena kot pri sesalcih.
Med neonikotinoidi je najbolj znan in za čebele najbolj nevaren imidakloprid. V svetu obstajajo številne znanstvene študije, ki dokazujejo porazne učinke imidakloprida na čebele. Že pri zelo majhnih koncentracijah zanesljivo deluje moteče na živčni sistem čebel, zmanjšuje njihovo izletno aktivnost, komunikacijo, sposobnost spomina in vonja (Decourtye et al., 2004). Njegova akutno oralna toksičnost LD50 je ugotovljena v območju od 0,0037 in > 0,070 μg a.s. /čebelo. Z LD50 vrednostjo izražamo letalno, tj. smrtno dozo pesticida, ki v 24 urah usmrti 50 % čebel.
Če čebele zaužijejo manj strupa, jih ta sicer ne ubije takoj, jim pa uniči imunski sistem, zato so bolj dovzetne za zajedavce in druge bolezni. Nedavne raziskave so pokazale, da se to zgodi, če čebele v panj prinašajo cvetni prah rastlin, katerih seme je bilo zaščiteno z imidaklopridom (MAAREC 2007). Ker se aktivne substance imidakloprida zadržujejo v tleh še tri leta po uporabi takega semena, ni nujno, da je to koruza, katere seme je bilo zaščiteno s tem sredstvom, temveč je to lahko tudi oljna ogrščica, detelja ali katera druga medovita rastlina, ki smo jo v kolobarju posejali na isto njivo kot koruzo, zaščiteno z imidaklopridom.
Imidakloprid najdemo na našem tržišču v štirih pripravkih, katerih trgovska imena so:
• Gaucho FS 350 (za zaščito semena koruze),
• Gaucho WS 70 (za zaščito semena sladkorne pese),
• Confidor SL 200 (za škropljenje sadja, zelenjave in okrasnih rastlin),
• Kohinor SL 200 (za škropljenje sadja, zelenjave in okrasnih rastlin).
Druga substanca iz skupine neonikotinoidov, ki je zelo strupena in deluje na čebele podobno kot imidakloprid, je clothianidin. Njegova akutno oralna toksičnost LD50 je 0,00368 μg a.s./čebelo, zato je za čebelo in druge opraševalce zelo nevaren, če pridejo v stik s cvetnim prahom ali nektarjem, ki vsebuje ta strup. Takšna izpostavljenost lahko negativno vpliva na ličinke čebelje zalege in na reprodukcijske sposobnosti matice (EPA Fact Sheet on Clothianidin). Laboratorijske raziskave, ki so jih opravili na univerzi v Severni Karolini pa so pokazale, da lahko kombinacija nekaterih neonikotinoidov z določenimi fungicidi, katerih uporaba je zelo razširjena, izjemno poveča strupenost neonikotinoidov za čebele (Iwasa et al., 2004).
Na našem tržišču najdemo clothianidin v pripravku pod trgovskim imenom Poncho FS 600, ki ga uporabljajo za zaščito semena koruze in sladkorne pese. Preostala fitofarmacevtska sredstva iz skupine neonikotinoidov so skupaj z njihovo strupenostjo za čebele razvidna v tabeli.
Vir: Vlado Auguštin: Koruzni hrošč – nevarnost tudi za čebele? (http://www.augustin.si/Si/)
PODPIŠI PETICIJO ZA PREPOVED NEONIKOTINOIDOV:
http://www.soilassociation.org/Takeaction/Savethehoneybee/tabid/434/Default.aspx
Why neonicotinoids are bad for bees
Recent mapping of the bee genome has revealed that bees’ capacity to detoxify chemicals is much lower than other insects. Instead bees have two strategies to protect themselves. On the first day of foraging in a new area, scout bees are sent out first to taste the nectar and pollens – if any are adversely affected they will be expelled from the hive immediately, and the colony will avoid the area.
In addition, once foraging begins, nurse bees in the hive clean foragers each time they return. These strategies protect the colony from mass exposure to lethal doses of chemicals, but they do leave honey bees particularly susceptible to sub-lethal exposures to any contaminants they encounter.
Another important factor is the complex behaviour of honeybee colonies. For example, the 10,000 forager bees in a typical hive need to co-ordinate their quest for nectar – and they do this through the famed ‘waggle dance’, which communicates the flight direction and distance to sources of nectar. The complexity and precision of these dances is breathtaking, and success relies on the integrity of a nervous system where each synapse is crucial. It is no surprise then that honey bees have been shown to have a higher number of neurological receptors than other insects.
Neonicotinoids work as an insecticide by blocking specific neural pathways in insects’ central nervous systems. The chemicals impair bees’ communication, homing and foraging ability, flight activity, ability to discriminate by smell, learning, and immune systems – all of which make them vulnerable.
Honey bees live and work as a colony, not as individuals; rather than looking for lethal doses of pesticide in individual bees, what seems to be happening is that the cumulative impact of small doses on thousands of bees over time affects their ability to work and communicate effectively, which can lead to sudden, and devastating, outcomes.
The Soil Association believes that there is already enough evidence to justify an immediate ban on neonicotinoids today. Lend your voice to our calls to get these pesticides banned by signing our petition today
* Sign our petition and ask for a ban on neonicotinoids
http://www.soilassociation.org/Takeaction/Savethehoneybee/tabid/434/Default.aspx
http://www.soilassociation.org/Takeaction/Savethehoneybee/tabid/434/Default.aspx
Vir: www.soilassociation.org
http://www.soilassociation.org/Takeaction/Savethehoneybee/tabid/434/Default.aspx
Neonikotinoidi spadajo v generacijo novejših pesticidov in so za čebeljo družino še posebej strupeni. Spadajo med sistemične insekticide, to pa pomeni, da korenine rastlin vsrkajo insekticid, ki se nato z rastlinskim sokom prenese po celotni rastlini in tako zagotovi zaščito pred škodljivci tudi med rastjo. Neonikotinoidi so kemično podobni nikotinu – toksinu, ki ga vsebuje tobak. Podobno kot nikotin, tudi neonikotinoidi delujejo na živčni sistem. Vežejo se na nikotinske acetilholinske receptorje oziroma jih ireverzibilno blokirajo. Povzročajo vzburjenje živčevja, s tem pa paraliziranost osebka in posledično smrt. Pri žuželkah je nagnjenost k vezavi na nikotinske acetilholinske receptorje občutno bolj izražena kot pri sesalcih.
Med neonikotinoidi je najbolj znan in za čebele najbolj nevaren imidakloprid. V svetu obstajajo številne znanstvene študije, ki dokazujejo porazne učinke imidakloprida na čebele. Že pri zelo majhnih koncentracijah zanesljivo deluje moteče na živčni sistem čebel, zmanjšuje njihovo izletno aktivnost, komunikacijo, sposobnost spomina in vonja (Decourtye et al., 2004). Njegova akutno oralna toksičnost LD50 je ugotovljena v območju od 0,0037 in > 0,070 μg a.s. /čebelo. Z LD50 vrednostjo izražamo letalno, tj. smrtno dozo pesticida, ki v 24 urah usmrti 50 % čebel.
Če čebele zaužijejo manj strupa, jih ta sicer ne ubije takoj, jim pa uniči imunski sistem, zato so bolj dovzetne za zajedavce in druge bolezni. Nedavne raziskave so pokazale, da se to zgodi, če čebele v panj prinašajo cvetni prah rastlin, katerih seme je bilo zaščiteno z imidaklopridom (MAAREC 2007). Ker se aktivne substance imidakloprida zadržujejo v tleh še tri leta po uporabi takega semena, ni nujno, da je to koruza, katere seme je bilo zaščiteno s tem sredstvom, temveč je to lahko tudi oljna ogrščica, detelja ali katera druga medovita rastlina, ki smo jo v kolobarju posejali na isto njivo kot koruzo, zaščiteno z imidaklopridom.
Imidakloprid najdemo na našem tržišču v štirih pripravkih, katerih trgovska imena so:
• Gaucho FS 350 (za zaščito semena koruze),
• Gaucho WS 70 (za zaščito semena sladkorne pese),
• Confidor SL 200 (za škropljenje sadja, zelenjave in okrasnih rastlin),
• Kohinor SL 200 (za škropljenje sadja, zelenjave in okrasnih rastlin).
Druga substanca iz skupine neonikotinoidov, ki je zelo strupena in deluje na čebele podobno kot imidakloprid, je clothianidin. Njegova akutno oralna toksičnost LD50 je 0,00368 μg a.s./čebelo, zato je za čebelo in druge opraševalce zelo nevaren, če pridejo v stik s cvetnim prahom ali nektarjem, ki vsebuje ta strup. Takšna izpostavljenost lahko negativno vpliva na ličinke čebelje zalege in na reprodukcijske sposobnosti matice (EPA Fact Sheet on Clothianidin). Laboratorijske raziskave, ki so jih opravili na univerzi v Severni Karolini pa so pokazale, da lahko kombinacija nekaterih neonikotinoidov z določenimi fungicidi, katerih uporaba je zelo razširjena, izjemno poveča strupenost neonikotinoidov za čebele (Iwasa et al., 2004).
Na našem tržišču najdemo clothianidin v pripravku pod trgovskim imenom Poncho FS 600, ki ga uporabljajo za zaščito semena koruze in sladkorne pese. Preostala fitofarmacevtska sredstva iz skupine neonikotinoidov so skupaj z njihovo strupenostjo za čebele razvidna v tabeli.
Vir: Vlado Auguštin: Koruzni hrošč – nevarnost tudi za čebele? (http://www.augustin.si/Si/)
PODPIŠI PETICIJO ZA PREPOVED NEONIKOTINOIDOV:
http://www.soilassociation.org/Takeaction/Savethehoneybee/tabid/434/Default.aspx
Why neonicotinoids are bad for bees
Recent mapping of the bee genome has revealed that bees’ capacity to detoxify chemicals is much lower than other insects. Instead bees have two strategies to protect themselves. On the first day of foraging in a new area, scout bees are sent out first to taste the nectar and pollens – if any are adversely affected they will be expelled from the hive immediately, and the colony will avoid the area.
In addition, once foraging begins, nurse bees in the hive clean foragers each time they return. These strategies protect the colony from mass exposure to lethal doses of chemicals, but they do leave honey bees particularly susceptible to sub-lethal exposures to any contaminants they encounter.
Another important factor is the complex behaviour of honeybee colonies. For example, the 10,000 forager bees in a typical hive need to co-ordinate their quest for nectar – and they do this through the famed ‘waggle dance’, which communicates the flight direction and distance to sources of nectar. The complexity and precision of these dances is breathtaking, and success relies on the integrity of a nervous system where each synapse is crucial. It is no surprise then that honey bees have been shown to have a higher number of neurological receptors than other insects.
Neonicotinoids work as an insecticide by blocking specific neural pathways in insects’ central nervous systems. The chemicals impair bees’ communication, homing and foraging ability, flight activity, ability to discriminate by smell, learning, and immune systems – all of which make them vulnerable.
Honey bees live and work as a colony, not as individuals; rather than looking for lethal doses of pesticide in individual bees, what seems to be happening is that the cumulative impact of small doses on thousands of bees over time affects their ability to work and communicate effectively, which can lead to sudden, and devastating, outcomes.
The Soil Association believes that there is already enough evidence to justify an immediate ban on neonicotinoids today. Lend your voice to our calls to get these pesticides banned by signing our petition today
* Sign our petition and ask for a ban on neonicotinoids
http://www.soilassociation.org/Takeaction/Savethehoneybee/tabid/434/Default.aspx
http://www.soilassociation.org/Takeaction/Savethehoneybee/tabid/434/Default.aspx
Vir: www.soilassociation.org
film DUH ČASA - ZEITGEIST
"Naši otroci ne bodo živeli v trajnostnem, pravičnem, mirnem in stabilnem svetu, dokler ne bodo imeli tudi otroci v Etiopiji, Indoneziji,... enake pravice do miru, vode, hrane... Poskrbeti moramo za svojo družbo, kolektiv, skupnost. Danes je cel svet ena skupnost. Ta skupnost vključuje tudi rastline in živali. Povezani smo z vsem, kar je in občutek povezanosti vzbudi neskonočno, osvobajajočo radost.
Razumeti, pomeni spreminjati. Spreminjati, kar je, je edina konstruktivna rešitev. Transformacija uma in zavesti je nujna."
"Ti si učitelj, učenec in guru, vse v enem - ti si vse."
Krishnamurthi
http://www.motionbox.com/videos/7a9cdbb71a14e3cbf5
http://www.motionbox.com/videos/7a9cdbb7121ceec6f5
Razumeti, pomeni spreminjati. Spreminjati, kar je, je edina konstruktivna rešitev. Transformacija uma in zavesti je nujna."
"Ti si učitelj, učenec in guru, vse v enem - ti si vse."
Krishnamurthi
http://www.motionbox.com/videos/7a9cdbb71a14e3cbf5
http://www.motionbox.com/videos/7a9cdbb7121ceec6f5
AMAP - francosko združenje za ohranitev malih, podeželskih kmetij
Kaj je AMAP?
Je gibanje za ohranjanje lokalnega, trajnostnega, etičnega kmetijstva; solidarnost državljanov do lokalnih, tradicionalnih, manjših kmetov, ki kmetujejo brez pesticidov, GSO in umetnih gnojil. Kmetovalec lahko dostojno živi, potrošnik dobi zdravo hrano, oba skrbita za okolje (vodo, prst, biodiverziteto) in upoštevata pravice prihodnjih generacij do zdravega okolja in neindustrijskega, loklanega kmetijstva, ki je sicer v nevarnosti, da izgine.
Je partnerstvo med skupino državljanov in pridelovalcem, ki se medsebojno obvežejo za eno ali več sezon za pridelavo oz. nakup kmetijskih pridelkov: zelenjave, sadja, žit, mesa,…
Potrošniki pridelke kupijo v naprej (za eno sezono, dve, tri,…) in s tem nudijo kmetu finančno varnost ter pravičen, dostojen prihodek za njegovo delo. Kmetje se zavežejo, da bodo pridelovali brez GSO, pesticidov, umetnih gnojil, z majhno oz. gospodarno rabo energije fosilnih goriv in s čim manj transportnimi kilometri. Njihova obveznost je, da kmetujejo na način, ki ohranja zdrave naravne vire (prst, vodo, biološko pestrost) in delijo le lasten pridelek.
Je AMAP nov?
Pred 40 leti so na Japonskem ustanovili prvi »TEKEI«, ki bi v direktnem prevodu pomenil: »postaviti obraz kmeta na hrano«. Podobno partnerstvo med kmetom in potrošniki se je razvilo v S Ameriki in Kanadi kot CSA (community supported agriculture). V Franciji sta prvi AMAP ustanovila Daniel in Denise Vullon iz Aubagne-a, od tedaj št. AMAP v Franciji hitro narašča.
Zakaj ustanoviti ali se pridružiti AMAP-u?
Zato, ker
- pridelovalcu zagotovi dohodek za dostojno preživetje (v Franciji zaslužijo kmetje manj od zajamčenega minimalnega prihodka);
- si s kmetom delimo naravne ritme Zemlje, rastlin, živali (ni paradižnikov pozimi), vremenske razmere, dobro in slabo letino;
- ponovno se naučimo prehranjevati, glede na sezono, z zdravo in okusno hrano;
- spet odkrijemo naraven okus hrane;
- se naučiti izmenjavati in deliti v vzajemnem in soodvisnem zadovoljstvu.
AMAP je prispevek k ohranjanju naravnih virov za bodoče generacije:
- kmetijstvo brez pesticidov, herbicidov, umetnih gnojil, brez GSO;
- manj embalaže, transportnih kilometrov, manj onesnaženja;
- prispevek k ohranjanju kulturne krajine, podeželskega kmetijstva, - manjša odvisnost od fosilnih goriv, energetska učinkovitost.
Prednosti AMAP-a:
- ves pridelek se razdeli; ni neprodanega pridelka kot na tržnici ali supermarketu, ni hrane v smeteh;
- izmenjava receptov;
- kmet ima finančno varnost, lahko načrtuje posevek glede na povpraševanje,
- cene so usklajene s stroški proizvodnje in vključujejo tudi zdravstveno, pokojninsko zavarovanje,…
- kmetovalec dobi pravično plačilo za svoje delo,
- potrošnik dobi zdravo, pestro, okusno hrano (Večina potrošnikov meni, da za isti denar dobijo bolj kakovostno hrano),
- po zaslugi AMAP nastanejo nova delovna mesta v regiji.
Kako deluje AMAP?
AMAP je skupina državljanov in pridelovalca, ki se prostovoljno organizirajo in skrbijo za delovanje AMAP-a. V začetku sezone se dogovorijo o številu košaric, setvenem načrtu, ceni, urniku in mestu prevzemov košaric, podpišejo pogodbe.
Na sestankih, obiskih kmetije se vzpostavi vzajemno zaupanje med kmetom in potrošniki,
Primer AMAP-a »Aubagne«, vsebina zelenjavnih košaric niha med 6-12 kg, odvisno od sezone. Cena košarice je 20-22 EUR, lahko si jo delita dva kupca. Osnova za izračun cene in količino zelenjave v košaricah je setveni načrt na enem hektaru. Glede na količino načrtovanega povprečnega pridelka, pridelovalec ponudi število deležev oziroma košaric (družinskih). Člani AMAP-a po dogovorjenem urniku pridejo na odvzemno mesto (kmetija, pred cerkvijo, na trgu – ob dogovoru z občino, KS) in si stehtajo svoj delež zelenjave v košarici. Vsakič pri tehtanju in delitvi pomagata dva člana AMAP-a, ki vodita evidenco, kdo je že prevzel košarico.
Za lažjo organizacijo, je pet članov AMAP-a zadolženo za:
- eden za koordinacijo med pridelovalcem in člani AMAP-a
- eden je odgovoren za odnose s pridelovalcem; skrbi, da se kmet dobro počuti v AMAP-u,
- eden za načrtovanje distribucije, razdelitve nalog med člane;
- za zbiranje in posredovanje čekov pridelovalcu;
- za delitev receptov;
- za arhiv, fotografije, sestanke;
- za organizacijo časa, ki se preživi na kmetiji;
- za povezavo z regionalno mrežo AMAP-a
Je partnerstvo in solidarnost med pridelovalci in državljani za lokalno kmetijstvo in lokal
Kaj člani menijo o AMAP-u:
Danes se odločamo, kdo nas bo hranil v prihodnjih letih: kmetijstvo ali industrija. Z AMAP-om lahko podpiramo in ponovno ustanavljamo kmetijstvo in kmetije, na katerih bodo pridelovalci dostojno preživeli. To je nujno. Naša odgovornost je, da bodo tudi naši otroci imeli izbiro med industrijsko pridelano hrano in hrano, pridelano na kmetiji.
Je gibanje za ohranjanje lokalnega, trajnostnega, etičnega kmetijstva; solidarnost državljanov do lokalnih, tradicionalnih, manjših kmetov, ki kmetujejo brez pesticidov, GSO in umetnih gnojil. Kmetovalec lahko dostojno živi, potrošnik dobi zdravo hrano, oba skrbita za okolje (vodo, prst, biodiverziteto) in upoštevata pravice prihodnjih generacij do zdravega okolja in neindustrijskega, loklanega kmetijstva, ki je sicer v nevarnosti, da izgine.
Je partnerstvo med skupino državljanov in pridelovalcem, ki se medsebojno obvežejo za eno ali več sezon za pridelavo oz. nakup kmetijskih pridelkov: zelenjave, sadja, žit, mesa,…
Potrošniki pridelke kupijo v naprej (za eno sezono, dve, tri,…) in s tem nudijo kmetu finančno varnost ter pravičen, dostojen prihodek za njegovo delo. Kmetje se zavežejo, da bodo pridelovali brez GSO, pesticidov, umetnih gnojil, z majhno oz. gospodarno rabo energije fosilnih goriv in s čim manj transportnimi kilometri. Njihova obveznost je, da kmetujejo na način, ki ohranja zdrave naravne vire (prst, vodo, biološko pestrost) in delijo le lasten pridelek.
Je AMAP nov?
Pred 40 leti so na Japonskem ustanovili prvi »TEKEI«, ki bi v direktnem prevodu pomenil: »postaviti obraz kmeta na hrano«. Podobno partnerstvo med kmetom in potrošniki se je razvilo v S Ameriki in Kanadi kot CSA (community supported agriculture). V Franciji sta prvi AMAP ustanovila Daniel in Denise Vullon iz Aubagne-a, od tedaj št. AMAP v Franciji hitro narašča.
Zakaj ustanoviti ali se pridružiti AMAP-u?
Zato, ker
- pridelovalcu zagotovi dohodek za dostojno preživetje (v Franciji zaslužijo kmetje manj od zajamčenega minimalnega prihodka);
- si s kmetom delimo naravne ritme Zemlje, rastlin, živali (ni paradižnikov pozimi), vremenske razmere, dobro in slabo letino;
- ponovno se naučimo prehranjevati, glede na sezono, z zdravo in okusno hrano;
- spet odkrijemo naraven okus hrane;
- se naučiti izmenjavati in deliti v vzajemnem in soodvisnem zadovoljstvu.
AMAP je prispevek k ohranjanju naravnih virov za bodoče generacije:
- kmetijstvo brez pesticidov, herbicidov, umetnih gnojil, brez GSO;
- manj embalaže, transportnih kilometrov, manj onesnaženja;
- prispevek k ohranjanju kulturne krajine, podeželskega kmetijstva, - manjša odvisnost od fosilnih goriv, energetska učinkovitost.
Prednosti AMAP-a:
- ves pridelek se razdeli; ni neprodanega pridelka kot na tržnici ali supermarketu, ni hrane v smeteh;
- izmenjava receptov;
- kmet ima finančno varnost, lahko načrtuje posevek glede na povpraševanje,
- cene so usklajene s stroški proizvodnje in vključujejo tudi zdravstveno, pokojninsko zavarovanje,…
- kmetovalec dobi pravično plačilo za svoje delo,
- potrošnik dobi zdravo, pestro, okusno hrano (Večina potrošnikov meni, da za isti denar dobijo bolj kakovostno hrano),
- po zaslugi AMAP nastanejo nova delovna mesta v regiji.
Kako deluje AMAP?
AMAP je skupina državljanov in pridelovalca, ki se prostovoljno organizirajo in skrbijo za delovanje AMAP-a. V začetku sezone se dogovorijo o številu košaric, setvenem načrtu, ceni, urniku in mestu prevzemov košaric, podpišejo pogodbe.
Na sestankih, obiskih kmetije se vzpostavi vzajemno zaupanje med kmetom in potrošniki,
Primer AMAP-a »Aubagne«, vsebina zelenjavnih košaric niha med 6-12 kg, odvisno od sezone. Cena košarice je 20-22 EUR, lahko si jo delita dva kupca. Osnova za izračun cene in količino zelenjave v košaricah je setveni načrt na enem hektaru. Glede na količino načrtovanega povprečnega pridelka, pridelovalec ponudi število deležev oziroma košaric (družinskih). Člani AMAP-a po dogovorjenem urniku pridejo na odvzemno mesto (kmetija, pred cerkvijo, na trgu – ob dogovoru z občino, KS) in si stehtajo svoj delež zelenjave v košarici. Vsakič pri tehtanju in delitvi pomagata dva člana AMAP-a, ki vodita evidenco, kdo je že prevzel košarico.
Za lažjo organizacijo, je pet članov AMAP-a zadolženo za:
- eden za koordinacijo med pridelovalcem in člani AMAP-a
- eden je odgovoren za odnose s pridelovalcem; skrbi, da se kmet dobro počuti v AMAP-u,
- eden za načrtovanje distribucije, razdelitve nalog med člane;
- za zbiranje in posredovanje čekov pridelovalcu;
- za delitev receptov;
- za arhiv, fotografije, sestanke;
- za organizacijo časa, ki se preživi na kmetiji;
- za povezavo z regionalno mrežo AMAP-a
Je partnerstvo in solidarnost med pridelovalci in državljani za lokalno kmetijstvo in lokal
Kaj člani menijo o AMAP-u:
Danes se odločamo, kdo nas bo hranil v prihodnjih letih: kmetijstvo ali industrija. Z AMAP-om lahko podpiramo in ponovno ustanavljamo kmetijstvo in kmetije, na katerih bodo pridelovalci dostojno preživeli. To je nujno. Naša odgovornost je, da bodo tudi naši otroci imeli izbiro med industrijsko pridelano hrano in hrano, pridelano na kmetiji.
POGODBA ZA SEZONO 2009
Ime AMAP-a: »LETINA«
Med:
Spodaj podpisano:
Meta Lonec, Metelnikova 12, Lendava
Delim svojo košaro(1/2)z:
- poznam in spoštujem pravilnik, statut in notranja pravila AMAP-a ter sprejmem pogoje določene s prej naštetimi dokumenti;
- pogodbo sklepam za eno leto za količino košaric in način plačila kot je naveden v nadaljevanju;
- zavezujem se, da bom prihajal na odjemno mesto glede na dogovorjen urnik; v primeru tehtnih vzrokov se bom za prevzem dogovoril z nadomestno osebo;
- udeleževal se bom sestankov na kmetiji,
- aktivno se bom vključil oz. sodeloval pri distribuciji AMAP-a vsaj enkrat v sezoni,
- včlanil se bom v lokalen AMAP in plačeval letno članarino.
DOLŽINA SEZONE: od … do …
NAČIN PLAČILA: 1, 2, 6 čekov
Število košaric: 30 ali 60
Čeki se glasijo na ime kupca: …1….ček za ……..; 2 čeka za ..... ali 6 čekov za .........
Cena vseh košaric: 22x30 eur
Cena tedenske košarice: 22 eur
Kraj, dan, čas distribucije: na kmetiji Pierra, vsak torek od 16.00 do 19.00
In
kmetovalcem:
Peter Košara, Ledinek 3, Vetrnik
- seznanjen sem s statutom in pravilnikom AMAP Celica in bom oba dokumenta spoštoval;
- iskal, upošteval, razvijal bom ekološke metode kmetovanja in ne bom uporabljal GSO, pesticidov, umetnih gnojil, spoštoval bom ekosisteme v okolju;
- izključno lastno letino bom pravično in enakomerno delil med partnerj;
- o letini in življenju na kmetiji bom redno obveščal naročnike;
- sodeloval bom na sestankih z novimi AMAP partnerji;
- plačeval bom letno članarino AMAP-a.
Pogodba sklenjena v ____________ dne ______________
Naročnik: ________________________ Pridelovalec:_________________________
Člani AMAP-a: naročnik in pridelovalec se redno soočata in rešujeta morebitne težave, se dogovarjata o razvoju partnerstva in nadgradnji oz. spremembi sodelovanja, si delita morebitne viške letine glede na skupen, vzajemen dogovor. Ta pogodba daje temelje za izmenjavo, vendar je srčika sodelovanja zaupanje in solidarnost.
Ime AMAP-a: »LETINA«
Med:
Spodaj podpisano:
Meta Lonec, Metelnikova 12, Lendava
Delim svojo košaro(1/2)z:
- poznam in spoštujem pravilnik, statut in notranja pravila AMAP-a ter sprejmem pogoje določene s prej naštetimi dokumenti;
- pogodbo sklepam za eno leto za količino košaric in način plačila kot je naveden v nadaljevanju;
- zavezujem se, da bom prihajal na odjemno mesto glede na dogovorjen urnik; v primeru tehtnih vzrokov se bom za prevzem dogovoril z nadomestno osebo;
- udeleževal se bom sestankov na kmetiji,
- aktivno se bom vključil oz. sodeloval pri distribuciji AMAP-a vsaj enkrat v sezoni,
- včlanil se bom v lokalen AMAP in plačeval letno članarino.
DOLŽINA SEZONE: od … do …
NAČIN PLAČILA: 1, 2, 6 čekov
Število košaric: 30 ali 60
Čeki se glasijo na ime kupca: …1….ček za ……..; 2 čeka za ..... ali 6 čekov za .........
Cena vseh košaric: 22x30 eur
Cena tedenske košarice: 22 eur
Kraj, dan, čas distribucije: na kmetiji Pierra, vsak torek od 16.00 do 19.00
In
kmetovalcem:
Peter Košara, Ledinek 3, Vetrnik
- seznanjen sem s statutom in pravilnikom AMAP Celica in bom oba dokumenta spoštoval;
- iskal, upošteval, razvijal bom ekološke metode kmetovanja in ne bom uporabljal GSO, pesticidov, umetnih gnojil, spoštoval bom ekosisteme v okolju;
- izključno lastno letino bom pravično in enakomerno delil med partnerj;
- o letini in življenju na kmetiji bom redno obveščal naročnike;
- sodeloval bom na sestankih z novimi AMAP partnerji;
- plačeval bom letno članarino AMAP-a.
Pogodba sklenjena v ____________ dne ______________
Naročnik: ________________________ Pridelovalec:_________________________
Člani AMAP-a: naročnik in pridelovalec se redno soočata in rešujeta morebitne težave, se dogovarjata o razvoju partnerstva in nadgradnji oz. spremembi sodelovanja, si delita morebitne viške letine glede na skupen, vzajemen dogovor. Ta pogodba daje temelje za izmenjavo, vendar je srčika sodelovanja zaupanje in solidarnost.
LUNIN FESTIVAL - DREVO DOBRIH ŽELJA ZA ZEMLJO
V parku Tivoli v Ljubljani je drugo soboto v mesecu rožniku zraslo prav posebno drevo – drevo dobrih želja za Zemljo. Na njem je pisalo: "Napiši in nariši svojo željo za Zemljo in listek obesi na drevo želja."
Že zgodaj zjutraj, ko je večina otrok še zajtrkovala doma ali poleževala v postelji, je k Drevesu dobrih želja prišla prva punčka. Napisala in narisala je svojo dobro željo za Zemljo in jo obesila na drevo. Potem so prišli še drugi otroci z mamicami, sestricami, bratci, dedki in babicami; se ustavili ob drevesu; pomislili, kaj si želijo za Zemljo in narisali prelepe risbice in slike.
Obešanje listkov je bilo svečano, prav posebno dejanje. Ni bilo vseeno, na katero vejo je otrok z vrvico privezal svojo željo. Nekateri so izbirali bolj prazne veje, drugi veje čisto blizu poti, nekateri najvišje veje. Vsi pa so verjeli, da je njihova risbica pomembna za prihodnost naše Zemlje. Čeprav želje niso takoj prišle v misli, na jezik in na papir, so bile vse zelo dragocene in zanimivo vsaka malo drugačna.
In kaj so si otroci zaželeli, kaj so želeli Zemlji?
Da bi zemlja jedla travo (to spominja na zeleno gnojenje pri ekološkem kmetijstvu in podor; alternativa umetnim gnojilom), da bi zemlja vedno ostala rjava (da jo ne bi pozidali?), da bi morje ostalo čisto, da bi imele vse živali dom (da ne bi uničevali njihovih bivališč, sekali gozdov in izsuševali močvirij, mlak..), da bi voda ostala čista, da ljudje ne bi sekali dreves, da ljudje ne bi pobijali živali, da bi vsi otroci imeli vodo. Zemlji so želeli ljubezen in še mnogo drugih stvari. Risbe in slikice smo pustili na drevesu še naslednji dan, da bi želje res šle daleč v nebo in bi se izpolnile. Ko smo v ponedeljek prišli ponje, jih ni bilo več. Tako, da vseh želja nismo uspeli zapisati in prebrati, zagotovo pa jih je slišalo drevo želja, morda še kdo?
Kaj odrasli lahko naredimo za izpolnitev otroških želja?
Anton Komat: "Simbiotski človek"
Mož, ki je postal sinonim za sobivanje z naravo. Agens movens vseh velikih naravovarstvenih akcij zadnjih 20 let, pisec različnih knjig o ekologiji, ki kot predavatelj, kolumnist in avtor televizijskih oddaj vodi svoj osebni projekt ekološkega opismenjevanja. Medtem ko sta politika in gospodarstvo ob svetovni krizi obupana, jo on jemlje kot priložnost za pohod simbiotskega človeka, ki bo za svojega zaveznika na zemlji spet vzel naravo.
Zakaj kmetijstva ni mogoče ustrojiti po hiperprodukciji industrije, ki lahko vsako leto proizvede več izdelkov?
Njiva ni fabrika. Kmetijstvo zavezuje človeka k spoštovanju naravnih zakonov, ti pa so močnejši od zakonov industrije. Pšenica danes potrebuje natanko toliko dni, da dozori, kot jih je v času faraonov. A mi smo kmetijstvo s sonca preusmerili na nafto. Dokler je bila nafta poceni, je delovalo. Leta 1940 je pri pridelovanju hrane človek vložil 1 kilo kalorijo fosilnih goriv in dobil 3,4 kcal hrane. Danes moramo vložiti 10 kcal energije, da dobimo 1 kcal hrane, torej imamo izjemno požrešen energetski sistem. Če vzamemo prehranski sistem kot celoto: požremo 20 odstotkov nafte, hkrati pa ta sistem izloči 40 odstotkov toplogrednih plinov. V energetski krizi se vsaka sprememba takoj reflektira v hrani. V zadnjih nekaj mesecih se je obseg ladijskega prevoza hrane med celinami zmanjšal za 40 odstotkov. Mislim, da je že 44 držav prepovedalo izvoz vsake hrane. Razpada globalni prehranski sistem. To je alarm. Energetsko bazo civilizacije moramo premakniti nazaj na sonce.
Kaj to praktično pomeni?
Pri pridelavi na njivi porabimo 20 odstotkov naftne energije, ki jo vsebujejo kemična gnojila, pesticidi, traktorski pogon, vse drugo požrejo transport, tehnološka priprava, skladiščenje, pakiranje. To nam govori o nujnosti prehoda na lokalni trg in lokalno pridelavo hrane.
Pri konceptu lokalnega trga pa je nujna revolucija v miselnosti potrošnika, ki se bo naenkrat veselil starih jabolčnih sort z Dolenjske bolj kot izbire med mangom, papajo in ananasom.
To je problem potrošniške družbe, ki proizvaja nekakovostno in bolj ali manj nepotrebno kramo. John Stewart Mill je že leta 1848 pisal, da bo na neki točki razvoja ekonomija prišla do ničte rasti. Ne bomo več povečevali inputa naravnih virov, sledili visoki rasti kapitalskih donosov, ampak bomo šli v recikliranje, v proizvodnjo kakovostnejših izdelkov in v servisiranje, tako da bomo proizvedli samo toliko, kolikor narava lahko obnovi. Na planetu ima filozofijo neomejene rasti samo rakavo tkivo, za katero pa vemo, da gresta na koncu k vragu in rak in njegov gostitelj. Bom povedal osebno izkušnjo. V naši družini je bila pradedova sekira, na njej je bila še letnica 1885. Eno samo sekiro smo imeli praded, ded, oče in jaz, bila je iz vrhunskega jekla. Meni so jo žal ukradli, tako da sem kupil novo, a mi je v dveh urah počila na navadni grči. Kupil sem še eno, pa mi spet ni služila. Zdaj proizvajamo kramo, ne pa kakovostne izdelke.
Pri sekiri lahko človek praktično presodi njeno kakovost. Kako pa naj meščan presodi kakovost zelenjave in mesa, ko ne pozna razlike med okusi hrane iz industrijske in domače pridelave?
Kakovost hrane lahko primerjamo, če imamo dober monitoring. Pri nas so institucije, ki se ukvarjajo z monitoringom, popolnoma neučinkovite, saj so razdrobljene, delujejo po različnih parametrih in med seboj tako rekoč sploh ne sodelujejo. Potrebovali bi enotno agencijo za kemično in biološko varnost. Brez novih zaposlitev, samo združila bi vse, ki so zdaj nesistematično razmetani po desetih koncih. In bi sodila pod nadzor parlamenta, ne pa pod politično opcijo, ki je trenutno na oblasti. Po metodi agencije EPA (Environmental Protection Agency), izjemno učinkovitega neodvisnega organa, ki ga poznajo v severni Evropi in
Ameriki.
Kaj je cena industrijske pridelave hrane?
Zdravje ljudi. Fiziologi pravijo, da bi bilo danes tako rekoč nemogoče napisati učbenik fiziologije človeka. Izredno težko bi našli človeka, ki bi bil absolutno zdrav. Ne rečem, da ljudje akutno obolevajo, imamo te subklinične primere, ko nismo ne zdravi ne bolni. Tu je dobesedno zločinska naveza v ekonomiji, kjer je cilj kapitala, da ljudje neprestano obolevajo, da potem posegajo po zdravilih in farmakologiji. V zahodnem svetu je delež zdravstvenih storitev med bruto stroški države okoli 15 odstotkov, to je trikratni porast v zadnjih 30 letih.
Ko prebiramo o razlogih za obolevanje, so glavni vzroki tobak, holesterol, stres in premalo gibanja.
To se ponavlja že 50 let. Zdravstveni sistem bi moral bdeti nad biološko in kemično varnostjo hrane, saj ta danes najbolj ogroža človeka. Tu je zanimiv podatek, da je v istem deležu, kot narašča cena zdravstvene oskrbe, padla cena hrane. Povezava med hrano in zdravjem je merljiva. Kmetijstvo je naredilo napako, ko je šlo v industrijsko proizvodnjo tovarniških hal. To je vsiljeno, navsezadnje: pšenica danes potrebuje natanko toliko dni, da dozori, kot v dobi faraonov. Narave ne moreš oblikovati po kalupu povečevanja industrijske proizvodnje.
Kakšna je voda v Sloveniji?
Četrtina je prek mere kontaminirana, četrtina je kontaminirana, polovica pa je na meji. Zdaj se je pojavil še hujši problem zaradi velikih gradbenih posegov v okolje, ki povzročajo hude motnje v hidrorežimu pokrajin. Ogromne parkirne površine megamarketnih in industrijskih con, avtoceste in druge asfaltirane površine so narejene tako, da voda hitro odteka v kanale in ne pronica več v zemljo, torej je ne namaka več. Imamo v bistvu relativno sušo, čeprav padavin ni premalo. Od leta 1984 hidrologi v Sloveniji ugotavljajo negativno vodno bilanco, ki se pospešeno povečuje. V državi, ki da kaj nase, ne smejo dopustiti, da ekonomisti in sami politiki odločajo o temeljnih razvojnih ukrepih brez sodelovanja ljudi, ki kaj vedo o posledicah teh odločitev. Potem namreč posledice padejo kot breme na ljudstvo.
Katera voda je boljša, iz pipe ali iz plastenke?
Država naravnost podpira ustekleničenje vode, ker ji to prinaša zaslužek od koncesije in DDV od prodaje. Toda za liter vode v plastenki se zlije mimo pet litrov, porabi četrt litra nafte, nato pa še plastenka konča na deponiji. Zraven se iz plastenke emitirajo v vodo še nevarne kemikalije, ki so hormonski motilci. Zato sem bolj naklonjen vodi iz pipe, če upoštevamo sedanji evropski standard 0,1 mikrograma kemičnih substanc na liter. Če bi se propagirala voda iz pipe, če bi država dala trdnejša jamstva, da je nadzor res dober, da bi javljala, kdaj se pojavljajo kontaminacije, da bi ljudje dobili nazaj zaupanje v vodo iz pipe, bi prek tega varovali primarne vodne vire. Vsak pomik v smeri ustekleničene vode pomeni, da smo se odrekli vodnim virom. Vprašanje vodne varnosti je vprašanje nacionalne varnosti. Nacionalna varnost niso samo vojska, policija, tanki in patrie, ampak predvsem pitna voda, rodnost prsti in genski viri.
Vaš naravni zaveznik bi moralo biti torej prav ministrstvo za obrambo?
Pred leti smo poskušali najti stik z njimi, ko smo razmišljali o monitoringu pitne vode. Rekli smo, da bi naredili karto naravnih izvirov, ki še niso vključeni v vodovodne sisteme, da bi pri sto takih izvirih redno opravljali biološko testiranje. To ni interes samo vojske, ki bi imela rezerve, če bi izbruhnila vojna, ampak tudi, če bi zaradi kontaminacije upadla oskrba z vodo delujočih vodovodov in bi brez vode ostala cela naselja. Vojski smo predlagali, da bi naredili kataster teh vodnih virov. Najprej so rekli, da jih zanima, potem pa nič več.
Zakaj se nikoli ne pojavi minister, ki bi rekel: v mojem mandatu bo voda tako čista, da bodo ljudje lahko plavali v njej in jo pili?
Točno takšen stavek je izrekla švedska sekretarka za okolje. Pri nas je bizarno, da ministrstvo za zdravje propagira zdravo življenje, tiska plakate, kako naj jemo več sadja, hkrati pa vemo, da je 70 odstotkov sadja in zelenjave kontaminiranih s strupi in tega ne bi smeli jesti. Namesto da bi delovali preventivno in rekli, da bomo vsaj v šolah in vrtcih zagotovili biotsko hrano, saj imamo nekaj tisoč sonaravnih kmetij, je kmetijsko ministrstvo naredilo vse, da bi jih ne bilo več. To je tragedija. Če bi z delom subvencij podpirali ekološko pridelano hrano! Zadnji ukrep Tonyja Blaira, preden je odstopil, je bila vpeljava sonaravno pridelane hrane v vrtcih. Zakaj pri nas ni podobnega? Mislim, da je naša oblast dovolj dobra preslikava razpoloženja med ljudstvom. Pri nas je jasna bipolarizacija na skupino ljudi, ki narašča in ki stavi na kakovost življenja, in večino, ki se gre potrošništvo ter roma v megamarkete in na razprodaje.
Kaj lahko stori manjšina, denimo na Celjskem, kjer je izmerjena visoka kontaminacija zemlje?
Mislim, da je na evropskem sodišču vloženih že 140 tožb zoper državo, kajti nihče ne zavaruje teh ljudi. Brez uspehov so pisali inšpekcijskim službam, se obrnili na župana. Teh primerov je v Sloveniji veliko, tudi primer Lafargea bo končal na evropskem sodišču. Blizu Dobrne, v kraju Socka, so domačini množično umirali za rakom, ker so škropili hmelj pod njihovimi okni. V dolini so pridelovalci hmelja po 18-krat na leto škropili s pesticidi in vsaka hiša je imela po enega mrtvega ali enega s karcinomom. Potem sta mi pisala lokalni župnik in zdravnik, ki sta bila nemočna. Za župnika še razumem, da je nemočen, samo da lokalnemu dohtarju ni uspelo prepričati nikogar nad seboj? Z aktivisti smo dosegli, da so morali plantaže hmelja umakniti stran od hiš, toda tamkajšnja zemlja je še vedno kontaminirana.
Kakšno je torej pivo, ki ga pridelujejo iz tega hmelja?
To je problem. Pred desetletjem sva v Mladini z Jako Elikanom naredila članek o tem, da smo v Sloveniji prvič testirali, koliko ostankov pesticidov je v vinih. Našli smo krepke številke in smo jih objavili. Vinarji so vložili tožbo zoper časopis. Z Botterijem smo se takrat dogovarjali, kaj narediti. Spravili smo kontra vzorce za neodvisno tretjo preiskavo. Hrvatje so takrat odpovedali veliko pošiljko vin, česar naj bi bili krivi mi. Iz vsega ni bilo nič, zakaj vsaka neodvisna preiskava bi pokazala točno toliko strupa, kot smo ga bili našli mi. Vprašanje vina je v Sloveniji problem, saj je trta toliko škropljena, da večina mošta sploh ne povre. Dodajati morajo umetne kvasovke, ker s fungicidi pomorijo naravne kvasovke.
Problem je tudi z medom. Koruzno seme se nataplja v klotianidinu in potem, ko koruza kali, je vsa rastlina strupena, v cvetu pa je strup petkratno koncentriran. Priletijo čebele in klotianidin konča v medu, z njim pa v človeku, ki ta med je.
Zakaj torej na etiketah za pivo, vino in med ni podatkov o količini vsebovanih pesticidov?
Rešitev je postavljena na glavo. Ko bo osveščenost v družbi večja, bo to postala tržna niša za kmetovalce, ki pesticidov ne uporabljajo. Potem si bodo oni dali ponosno napisati, da v njihovih izdelkih niso našli nič strupenega.
Vprašanje potrošnika: katere ribe so bolj neoporečne, morske ali rečne?
Načelno so reke veliko bolj kontaminirane kot morje. Reka, ki je kontaminirana, je zelo kontaminirana. Bi pa opozoril na nekaj, kar ljudje navadno ne vedo. Grem v ribarnico in imam na izbiro sardelo, osliča in tuna. V prehranski verigi oslič je sardelo, tun pa osliča. Če je v sardeli enota toksina, jih je v osliču desetkrat več, v tunu pa stokrat. Kadarkoli izbiramo hrano, moramo biti pozorni, na kateri stopnji prehranske verige je. Vedeti moramo, da je tun najmanj stokrat bolj kontaminiran od sardele, najmanj toliko, ker ima sardela kratko življenjsko dobo, tun pa živi od 20 do 30 let.
Če izbiram manjše zlo, je torej bolje, da se hranim s pesticidno koruzo kot z mesom prašiča, ki so ga krmili s to koruzo?
Še bolj banalen primer, če damo v verigo še človeka. Imamo njivo koruze, kravo in žensko, ki doji. Če se ženska hrani z mesom kontaminirane krave, bo v njenem mleku desetkrat večji odmerek, kot je v kravjem mleku. Tu se postavi vprašljivost koristnosti dojenja, vendar teh raziskav pri nas ne delajo.
Nekatera velika mesta na čelu z Ljubljano imajo težave s čezmerno onesnaženostjo zraka s trdnimi delci. Kakšni so koncepti reševanja teh težav?
V Ljubljani poznamo sistematičen izgon vrtičkarjev. V svetu so močne težnje, da se mesta, tudi velemesta, spreminjajo v eco-cities. To so tudi mesta, kot so London, Montreal in Chicago, ki se ne ukvarjajo samo s samooskrbo s hrano, ampak tudi z izgonom avtomobilov. V Ljubljani se dogaja prav nasprotno. Namesto da bi postavili garažne hiše na štirih vpadnicah, ki jih preči obvoznica, in napeljali tramvaj v središče, rinemo z avti v mesto, kjer v središču postavljamo garažne hiše. Promet je eden glavnih emitorjev trdnih delcev v zrak. Sedanji koncept mesta je gradbeno profitno navdahnjen za nekatere sloje, ne bomo pa govorili o problemih, ki jih bomo umaknili pred javnostjo. O tem ni zaželeno govoriti. Čedalje pogosteje se dogaja, da politika sama odloča, kaj je problem, kdo ga bo reševal in kako ga bo reševal. Zato uporablja ekspertokracijo, tisti del znanosti in stroke, ki je malce skorumpiran in svoj doktorat proda za dobro šumenje na računu in napiše ekspertizo, kakršnokoli naročnik želi. V Sloveniji sploh nimamo neodvisnih okoljskih institucij, niti nihče ne razmišlja, da bi jih finančno podprli.
Ko je minister Pogačnik spet dovolil uporabo prej prepovedanih pesticidov, ni bilo opaziti nobenih strokovnih protestov.
Sprožili bomo upravni spor, s katerim mislim, da nam bo uspelo spodbiti ministrovo odločbo. Zraven pa bomo vložili še kakšno kazensko ovadbo. Zbiramo podatke o nevrotoksinih, o katerih že obstajajo študije, ki govorijo o rakotvornosti teh snovi pri človeku. Pri nas ministrstvo straši kmete, da ne bodo mogli več sejati koruze, če jim ne ponudijo teh spornih pesticidov. Kaj pa Kanadčani, Francozi in Nemci, ki so prepovedali te strupe in imajo ogromno hektarov koruze? Če lahko oni nemoteno sejejo koruzo, zakaj bi je naši kmetje ne mogli?
Polja in njive se zdijo kot ideja sicer večni, toda kakšna je zdaj rodnost zemlje?
Če vzameva biozofski pogled na prst. V njej imamo tri elemente: producente, konzumente in razgrajevalce. Producenti so kulturne rastline in tiste, ki so ob nepravem času na nepravem mestu, to je plevel. Plevel moramo eliminirati in udarimo s herbicidi. Herbicid uniči vse producente razen ciljnega pridelka, uniči pa na ravni prsti vse mikroorganizme. Zdaj gledamo drugi člen, to so konzumenti, torej vsa živalska bitja. Če ta udarimo z insekticidi, bomo potolkli vse živali, ki razgrajujejo ostanke v prsti. Če pa udarimo še s fungicidi, uničimo še vse gljive v prsti. Deževniki so izjemno občutljivi za fungicide. Kmet, ki bo zaradi večjega pridelka uporabljal herbicide, insekticide in fungicide, si bo zagotovo pokončal rodnost prsti. Nazadnje bo dobil prst, ki je samo še mineralna struktura, mehanična opora brez življenja.
Potem si na nizozemskem sistemu paradižnikov in rož, ki jih gojiš v vodi, v katero samo dodajaš minerale in umetna gnojila.
Oni so šli v to, ker imajo prst tako uničeno, da je tako rekoč nerodovitna.
Ali obstaja postopek oživljanja mrtve prsti?
Pokojni slovenski biolog dr. Nastis Mršić, eden glavnih avtorjev temeljne knjige o slovenski biološki pestrosti, je razvil zamisel, da bi izvažali živo prst. Da bi v polja mrtve prsti injicirali kubuse žive prsti, iz katere bi se širilo življenje. Enkrat je šel v Bochum, kjer so imeli popolnoma uničeno prst, tam injiciral živo prst in čez mesece so ga klicali, da je začela prst oživljati. Lahko bi imeli čudovit posel z oživljanjem neplodnega sveta v severni Evropi. Pred več kot desetimi leti sem parlamentu predlagal, naj bi Slovenijo razglasili za biotski park Evrope. V ograjo bi dali tehnosfero človeka, ne pa parke. Rekli bi: tule bomo imeli obrtne cone, tam mesto Ljubljano, tod avtoceste, drugo pa je narava. Nekaj mesecev pred smrtjo je pokojni predsednik iskal stik z menoj, kako bi to zamisel obnovili. Toda takrat, ko je bil predsednik vlade, tega ni razumel, je imel pa vso moč, da bi kaj naredili iz tega.
Značilnost Slovenije niso samo množica skritih morišč, ki jih zadnja leta odkrivajo, ampak tudi množične deponije nevarnih odpadkov, ki so skrite pod travniki. Kakšna je usoda teh podzemskih odlagališč?
Za Mladino sem na Dravskem polju nekoč igral raziskovalnega novinarja in odkrili smo odlagališča nevarnih odpadkov v gramoznicah. Pričakovali smo, da jih bo država sanirala, saj smo podpisniki stock-holmske konvencije, ki predpisuje izkopavanje starih grehov. Do danes se ni zgodilo nič. Celoten akvatorij Dravskega polja je za nekaj stoletij kontaminiran, če strupi iz starih sodov pronicajo v podtalnico. Ne morem dojeti, da ministri ne nekoč ne danes nič ne ukrenejo.
Zgled pasivnega okoljskega kriminala?
To je opustitev preprečitve kriminalnega dejanja. Lani je začel veljati nov kazenski zakonik. V javnosti ga poznamo bolj po polemiki o dosmrtni ječi, prinaša pa tudi umestitev uničevanja okolja med kazniva dejanja. Začeli ga bomo uporabljati, predvideva namreč tudi zaporne
kazni. Danes je brezupno. Name se obrača na stotine ljudi iz vse Slovenije, kaj narediti. So v popolnem brezpravju.
Zakaj se ljudje obračajo na vas in ne na ministrstvo za okolje, ki po funkciji varuje naravo? Ste nekakšen okoljski ombudsman?
Ja, ha ha. Rad pomagam, ampak včasih sem tako zasut, da ne zmorem. Ljudje potrebujejo predvsem pravne nasvete. Pri nas ni odvetnikov, ki bi bili specializirani za okoljsko pravo, čeprav bi bilo tudi to donosno. Ko sem hodil po Pomurju zaradi onesnažene vode, sem se pogovarjal z župani, ki so mi kazali, da analize vzorcev ne kažejo nič alarmantnega. Vzorec je bil seveda ničen, ko pa analiza ni merila najpomembnejšega – vsebnosti atrazina in nitratov! Bili so presenečeni in so mi rekli, da tega niso vedeli. To je vprašanje ekološke pismenosti. Velika večina politikov je ekološko popolnoma nepismena, da o zdravstvu ne govorim. To je nacionalna katastrofa, saj se zdravniki sploh ne zavedajo, da je zlo v okolju, ne samo v bakterijah. Tudi splošna ekološka pismenost prebivalstva je obupna.
Kakšni so učinki vašega opismenjevanja?
Ko predavam po Sloveniji, mi daje dober občutek to, da je odziv ljudi vedno večji. Čedalje več ljudi prihaja na predavanja. Vsak poslušalec, ki pride, potem vsaj še dva zastrupi z ekoidejami. Mislim, da že 12 do 15 odstotkov Slovencev krepko razmišlja o kakovosti življenja. Ko jih bo več kot 20 odstotkov, bodo dobili vpliv na javnomnenjske voditelje in začelo se bo spreminjati tudi javno mnenje.
V njem danes vlada mit čistoče, kuhinje in kopalnice so polne plastenk s čistili.
Američani so naredili eksperiment in so več kot 200 stanovanj 14 dni pustili brez čiščenja. Potem so vzeli mikrobiološke vzorce. In kje so našli največ bakterij? Na tipkovnicah računalnika jih je bilo 200-krat več kot v straniščni školjki, ki so jo medtem splakovali samo z vodo. V istem razredu sta še mobitel in daljinec. Vse zlivanje čistil in razkužil je posledica reklamne obsesije s sterilnostjo stanovanj. V stranišče bo ekolog od časa do časa vsul nekaj sode, da očisti vodni kamen, in sol. Absurd potrošništva je, da danes prodajajo zelo nevarna čistila z učinkom sode, ki so petkrat dražja od iste količine sode.
Ali ni ta potrošniški absurd možen zato, ker človek nima več primarnih znanj in ni več sposoben sam karkoli izdelati. Za vsem, kar potrebuje, teka po trgovinah?
Stara znanja, ki so jih imele še naše babice, izginjajo. Moja mama je celo stanovanje očistila s soljo, sodo, kisom, limono in vodo. In je sijalo in dišalo. Večina ljudi danes sploh ne zna gojiti zelenjave. Brez dvoma prihaja prehranska kriza. V Sloveniji uvažamo dve tretjini hrane, Kitajska ima strahovito erozijo prsti, reke so spremenili v greznice in kanale. In ker razmišljajo strateško, vdirajo v Afriko, tam kupujejo cele pokrajine plodne zemlje. Tomo Križnar mi je pravil, kako postajajo lastniki zemljišč po Sudanu. Ne le ekonomska kriza, prihaja tudi sprememba podnebja. Leta 2005 je bil sončni minimum. Zadnja velika suša je bila leta 2003. Obdobje suš se je končalo, začela so se neurja. Vstopamo v čas ohladitve za približno 2 stopinji. Začeli se bomo prilagajati mrazu.
Kako se kot ekolog prilagajate delovanju v državi?
S prijatelji Pretnarjem, Kodermacem in Firbasom smo v jedru povezani v elektronski mreži. Zraven obstaja še mreža aktivistov; reševali smo plinske terminale, ustavili gradnjo pomurskih elektrarn, omejujemo delovanje Lafargea, ustavili smo neumne načrte na Savi Dolinki. Nimamo nobenega sedeža, nobene formalne organizacije, nismo društvo, nič nas ni, toda ko je problem, gremo vsi tja pomagat; to se je izkazalo za izjemno uspešno. Hkrati to mobilizira ljudi. Poglejte, zdaj me kličejo ljudje izpod Potoške gore. Neki avstrijski baron je dobil z denacionalizacijo nazaj gozd in v njem so opravili golosek, nekaj tudi pod pretvezo boja proti lubadarju. S tem se je razsul hidrorežim in teren se je začel premikati, tako da jim hiše pokajo. Najprej stare, letos že nove. Inšpekcija se ne odzove, občine se to ne tiče, zdaj kličejo mene. Drugi primer so Železniki. Ko je bila ujma, so vsi drveli snemat, jaz pa sem šel s prijateljem in posnela sva stanje na vrhu, pri izviru Selške Sore. Našla sva dizaster, serijo napak, ki vsaka zase ne bi povzročila te tragedije. Iz tega delam dokumentarec. Tam je potencialna bomba. Naslednjič, ko udari ujma, lahko pride še v Škofjo Loko. Reka ni nič kriva, zadaj so človeške napake.
Pri načrtu gradnje pomurskih elektrarn nam je avstrijski Greenpeace sporočil, da je zadaj nemški jedrski lobi, ki ima by-pass podjetje v Avstriji, da bi prikril denar; kupuje namreč energetske inštalacije. Ti Avstrijci so naredili tretjo firmo z Dravskimi elektrarnami, ki naj bi postavila šest elektrarn na Muri. Vsa elektrika iz njih bi šla v Nemčijo.
V Kidričevem so hoteli delati ogromno plinsko elektrarno. Najprej so hoteli speljati ogromne daljnovode prek Kozjaka. Ljudje so se postavili, ker so jim hoteli posekati najlepše gozdove, ki so zadnji habitat za planinskega zajca in jerebico, zadnje ostanke alpske favne. Da bi naredili največje daljnovode v Evropi. Skupaj smo gruntali, zakaj nameravajo delati te daljnovode. Seveda, ideja je bila zgraditi plinsko elektrarno, ki bi zadovoljevala potrebe po elektriki v Avstriji. Kmetje niso hoteli prodati gozda, v enem tednu so zbrali 15.000 podpisov in zadeva je ustavljena.
V Trzinu je hotela imeti gospoda elitno sosesko, da ne bo živela med rajo. Postaviti so jo hoteli v zadnji ostanek gozda, ki ga imajo domačini za sprehode. Rob so hoteli posekati in postaviti elitne vile, ljudstvo pa je bilo proti. Legalno ni šlo, potem so se spomnili trika, da bi sredi gozda naredili lepo pokopališče za naše pokojnike. Do pokopališča mora jasno peljati cesta, druga bi peljala ven. Ob zgrajeni cesti bi nato naklestili vile. Dobil sem se z domačini in jim predlagal referendum za pokopališče ali proti njemu ter jim svetoval, naj poprej povedo ljudem, za kaj sploh gre. Rezultat je bil, da 85 odstotkov ljudi ni hotelo pokopališča!
Pobuda vedno pride od ljudi, mi pa imamo mrežo. Z državo sem imel hude težave. Ko smo pred leti vložili kazenske ovadbe proti ministru Kebru, smo vsi trije akterji dobili na glavo davkarijo. To je zdaj namesto Udbe. Zato od tedaj ne maram več imeti nobene uradne organizacije.
Kakšno je zdravje Slovencev?
Američani so imeli pred tremi leti blazno akcijo, zbrali so 200 prostovoljcev in jim v krvi iskali različne kemikalije. Stvar so objavili na spletu, ob vsaki fotografiji so navedli količino kemičnih substanc, ki so jo v človeku našli, in zapisali še, kaj to lahko pomeni za zdravje. V Sloveniji bi bilo pomembno narediti tak monitoring, da bi sploh videli, kakšen je realen vpliv okolja in prehrane. Kot hudič žegnane vode se bojijo narediti to. Ko sem na Radiu Študent imel kontaktno oddajo o hormonskih motilcih, sem dobil sto prostovoljcev za pregled sperme. Rezultat bo dobil osebno posameznik, mi pa smo dobili samo skupno sliko. Ko sem dobil rezultate, sem z njimi odhitel k direktorici Inštituta za varovanje zdravja. Z vseh koncev nabrana in seksualno aktivna populacija. Pa mi je rekla, daj no, saj veva, da je četrtina funkcionalno neplodnih. Zakaj bi vznemirjali javnost? To je odnos zdravstva.
Ali pa fantki s hipospadijo, z defektnimi lulčki. Lani sem govoril s kirurgom, ki mi je rekel, da operira samo še te defektne lulčke, toliko je tega. Prav bentil je. Ko sem ga vprašal, ali ve, zakaj je tako, ni vedel. Mlad kirurg ni vedel za problem hormonskih motilcev, ker mu tega ni nihče predaval na faksu.
Vseh pet obrazov krize, podnebna, prehranska, zdravstvena, energetska in finančna, je rešljivih s prehodom na samooskrbo in lokalni trg. Zadnjič se peljem z mojo šjoro v hribe in naletiva na kmetijo odprtih vrat in sva se ustavila. Dobila sva tri gajbe hrane za 7 evrov: repe, kolerabe, vsega živega.
Kakšen je učinkovit način, ko izbiraš hrano?
Enostavno, izključiti moraš pogled. Sit sem bil prerekanja z otrokoma, ki nista marala starih sort jabolk, ker so bila pikčasta, onadva sta rekla, da so krastava. Pa smo se šli igrico: zavezal sem jima oči in sta ugibala, katero jabolko ima najboljši okus in vonj. Izbirala sta med petimi, najboljša so bila seveda najbolj krastava. Od takrat sem ju navadil na visokodebelna jabolka. Takšno vajo delamo z otroki v ekošolah. Trgovci nategujejo rajo ravno s tem, da je vse v bleščečih in umetnih lampah. Bodite pozorni v trgovini na lampe, boste videli, kakšne so žarnice. To je naštudirano v nulo. Pred leti sem debatiral s tehničnim direktorjem Maximarketa, ki se mu je blazno mudilo v Hongkong nakupovat najnovejši model lamp za osvetljevanje hrane. Pod njimi hrana prav žari, bodite pozorni na zelenjavo, sadje in meso.
In pri nas mesta ne spodbujajo zunanjih tržnic.
Trdim, da bodo v dveh do treh letih police v megamarketih precej prazne. Sistem transportov hrane bo razpadel. Vsaka država bo začela skrbeti samo zase. V Ameriki poteka blazna akcija ťGardens of VictoryŤ. Med drugo svetovno vojno so morali oskrbeti ne samo svojo vojsko, ki je bila v Evropi in na Pacifiku, ampak so s hrano oskrbovali tudi druge države, kjer so bili lačni. Zagnali so projekt 25 milijonov večjih vrtov, od koder so vso pridelano hrano pošiljali v Evropo. Danes ta projekt množično obnavljajo, velika mesta zdaj odstopajo cele kvarte za vrtičkarje. Ljudje hodijo na tečaje vrtičkarstva in kuhanja hrane, ker ne zanjo več kuhati iz osnovnih surovin. Chicago ima blazen program vrtičkarstva, vsem težko zaposljivim in brezposelnim ljudem daje mesto priložnost, da si vsaj hrano pridelajo sami.
Če poleg krize upoštevamo še napovedi klimatologov o ohladitvi, ki naj bi leta 2012 znašala nekaj stopinj, bo motena tudi pridelava rastlin. Pri nas imamo v skladu kmetijskih zemljišč ogromne količine zemlje, ki stoji. Več kot pol milijona hektarov, nekaj špekulirajo s stavbnimi zemljišči. Ta sklad bi lahko bil vir za samopomoč, ko bo treba reševati prehransko vprašanje Slovenije. Imamo samo tretjinsko samooskrbo s hrano. Če pa bi šli v sonaravno kmetovanje, dobimo takoj na desettisoče delovnih mest. S prodajo biohrane pa sploh ni problem, mi še enega Milana ne moremo prehraniti. Ni mi jasna rigidnost oblasti, ki varčuje pri kavi in se gre traparije, vitalne, osnovne stvari pa stojijo povsem nedotaknjene. Globalizacije je konec, vsaka država bo iskala svoje načine preživetja. V Južni Ameriki mora vsak, ki hoče postaviti market, zraven odpreti še lokalno tržnico.
Zakaj kmetijstva ni mogoče ustrojiti po hiperprodukciji industrije, ki lahko vsako leto proizvede več izdelkov?
Njiva ni fabrika. Kmetijstvo zavezuje človeka k spoštovanju naravnih zakonov, ti pa so močnejši od zakonov industrije. Pšenica danes potrebuje natanko toliko dni, da dozori, kot jih je v času faraonov. A mi smo kmetijstvo s sonca preusmerili na nafto. Dokler je bila nafta poceni, je delovalo. Leta 1940 je pri pridelovanju hrane človek vložil 1 kilo kalorijo fosilnih goriv in dobil 3,4 kcal hrane. Danes moramo vložiti 10 kcal energije, da dobimo 1 kcal hrane, torej imamo izjemno požrešen energetski sistem. Če vzamemo prehranski sistem kot celoto: požremo 20 odstotkov nafte, hkrati pa ta sistem izloči 40 odstotkov toplogrednih plinov. V energetski krizi se vsaka sprememba takoj reflektira v hrani. V zadnjih nekaj mesecih se je obseg ladijskega prevoza hrane med celinami zmanjšal za 40 odstotkov. Mislim, da je že 44 držav prepovedalo izvoz vsake hrane. Razpada globalni prehranski sistem. To je alarm. Energetsko bazo civilizacije moramo premakniti nazaj na sonce.
Kaj to praktično pomeni?
Pri pridelavi na njivi porabimo 20 odstotkov naftne energije, ki jo vsebujejo kemična gnojila, pesticidi, traktorski pogon, vse drugo požrejo transport, tehnološka priprava, skladiščenje, pakiranje. To nam govori o nujnosti prehoda na lokalni trg in lokalno pridelavo hrane.
Pri konceptu lokalnega trga pa je nujna revolucija v miselnosti potrošnika, ki se bo naenkrat veselil starih jabolčnih sort z Dolenjske bolj kot izbire med mangom, papajo in ananasom.
To je problem potrošniške družbe, ki proizvaja nekakovostno in bolj ali manj nepotrebno kramo. John Stewart Mill je že leta 1848 pisal, da bo na neki točki razvoja ekonomija prišla do ničte rasti. Ne bomo več povečevali inputa naravnih virov, sledili visoki rasti kapitalskih donosov, ampak bomo šli v recikliranje, v proizvodnjo kakovostnejših izdelkov in v servisiranje, tako da bomo proizvedli samo toliko, kolikor narava lahko obnovi. Na planetu ima filozofijo neomejene rasti samo rakavo tkivo, za katero pa vemo, da gresta na koncu k vragu in rak in njegov gostitelj. Bom povedal osebno izkušnjo. V naši družini je bila pradedova sekira, na njej je bila še letnica 1885. Eno samo sekiro smo imeli praded, ded, oče in jaz, bila je iz vrhunskega jekla. Meni so jo žal ukradli, tako da sem kupil novo, a mi je v dveh urah počila na navadni grči. Kupil sem še eno, pa mi spet ni služila. Zdaj proizvajamo kramo, ne pa kakovostne izdelke.
Pri sekiri lahko človek praktično presodi njeno kakovost. Kako pa naj meščan presodi kakovost zelenjave in mesa, ko ne pozna razlike med okusi hrane iz industrijske in domače pridelave?
Kakovost hrane lahko primerjamo, če imamo dober monitoring. Pri nas so institucije, ki se ukvarjajo z monitoringom, popolnoma neučinkovite, saj so razdrobljene, delujejo po različnih parametrih in med seboj tako rekoč sploh ne sodelujejo. Potrebovali bi enotno agencijo za kemično in biološko varnost. Brez novih zaposlitev, samo združila bi vse, ki so zdaj nesistematično razmetani po desetih koncih. In bi sodila pod nadzor parlamenta, ne pa pod politično opcijo, ki je trenutno na oblasti. Po metodi agencije EPA (Environmental Protection Agency), izjemno učinkovitega neodvisnega organa, ki ga poznajo v severni Evropi in
Ameriki.
Kaj je cena industrijske pridelave hrane?
Zdravje ljudi. Fiziologi pravijo, da bi bilo danes tako rekoč nemogoče napisati učbenik fiziologije človeka. Izredno težko bi našli človeka, ki bi bil absolutno zdrav. Ne rečem, da ljudje akutno obolevajo, imamo te subklinične primere, ko nismo ne zdravi ne bolni. Tu je dobesedno zločinska naveza v ekonomiji, kjer je cilj kapitala, da ljudje neprestano obolevajo, da potem posegajo po zdravilih in farmakologiji. V zahodnem svetu je delež zdravstvenih storitev med bruto stroški države okoli 15 odstotkov, to je trikratni porast v zadnjih 30 letih.
Ko prebiramo o razlogih za obolevanje, so glavni vzroki tobak, holesterol, stres in premalo gibanja.
To se ponavlja že 50 let. Zdravstveni sistem bi moral bdeti nad biološko in kemično varnostjo hrane, saj ta danes najbolj ogroža človeka. Tu je zanimiv podatek, da je v istem deležu, kot narašča cena zdravstvene oskrbe, padla cena hrane. Povezava med hrano in zdravjem je merljiva. Kmetijstvo je naredilo napako, ko je šlo v industrijsko proizvodnjo tovarniških hal. To je vsiljeno, navsezadnje: pšenica danes potrebuje natanko toliko dni, da dozori, kot v dobi faraonov. Narave ne moreš oblikovati po kalupu povečevanja industrijske proizvodnje.
Kakšna je voda v Sloveniji?
Četrtina je prek mere kontaminirana, četrtina je kontaminirana, polovica pa je na meji. Zdaj se je pojavil še hujši problem zaradi velikih gradbenih posegov v okolje, ki povzročajo hude motnje v hidrorežimu pokrajin. Ogromne parkirne površine megamarketnih in industrijskih con, avtoceste in druge asfaltirane površine so narejene tako, da voda hitro odteka v kanale in ne pronica več v zemljo, torej je ne namaka več. Imamo v bistvu relativno sušo, čeprav padavin ni premalo. Od leta 1984 hidrologi v Sloveniji ugotavljajo negativno vodno bilanco, ki se pospešeno povečuje. V državi, ki da kaj nase, ne smejo dopustiti, da ekonomisti in sami politiki odločajo o temeljnih razvojnih ukrepih brez sodelovanja ljudi, ki kaj vedo o posledicah teh odločitev. Potem namreč posledice padejo kot breme na ljudstvo.
Katera voda je boljša, iz pipe ali iz plastenke?
Država naravnost podpira ustekleničenje vode, ker ji to prinaša zaslužek od koncesije in DDV od prodaje. Toda za liter vode v plastenki se zlije mimo pet litrov, porabi četrt litra nafte, nato pa še plastenka konča na deponiji. Zraven se iz plastenke emitirajo v vodo še nevarne kemikalije, ki so hormonski motilci. Zato sem bolj naklonjen vodi iz pipe, če upoštevamo sedanji evropski standard 0,1 mikrograma kemičnih substanc na liter. Če bi se propagirala voda iz pipe, če bi država dala trdnejša jamstva, da je nadzor res dober, da bi javljala, kdaj se pojavljajo kontaminacije, da bi ljudje dobili nazaj zaupanje v vodo iz pipe, bi prek tega varovali primarne vodne vire. Vsak pomik v smeri ustekleničene vode pomeni, da smo se odrekli vodnim virom. Vprašanje vodne varnosti je vprašanje nacionalne varnosti. Nacionalna varnost niso samo vojska, policija, tanki in patrie, ampak predvsem pitna voda, rodnost prsti in genski viri.
Vaš naravni zaveznik bi moralo biti torej prav ministrstvo za obrambo?
Pred leti smo poskušali najti stik z njimi, ko smo razmišljali o monitoringu pitne vode. Rekli smo, da bi naredili karto naravnih izvirov, ki še niso vključeni v vodovodne sisteme, da bi pri sto takih izvirih redno opravljali biološko testiranje. To ni interes samo vojske, ki bi imela rezerve, če bi izbruhnila vojna, ampak tudi, če bi zaradi kontaminacije upadla oskrba z vodo delujočih vodovodov in bi brez vode ostala cela naselja. Vojski smo predlagali, da bi naredili kataster teh vodnih virov. Najprej so rekli, da jih zanima, potem pa nič več.
Zakaj se nikoli ne pojavi minister, ki bi rekel: v mojem mandatu bo voda tako čista, da bodo ljudje lahko plavali v njej in jo pili?
Točno takšen stavek je izrekla švedska sekretarka za okolje. Pri nas je bizarno, da ministrstvo za zdravje propagira zdravo življenje, tiska plakate, kako naj jemo več sadja, hkrati pa vemo, da je 70 odstotkov sadja in zelenjave kontaminiranih s strupi in tega ne bi smeli jesti. Namesto da bi delovali preventivno in rekli, da bomo vsaj v šolah in vrtcih zagotovili biotsko hrano, saj imamo nekaj tisoč sonaravnih kmetij, je kmetijsko ministrstvo naredilo vse, da bi jih ne bilo več. To je tragedija. Če bi z delom subvencij podpirali ekološko pridelano hrano! Zadnji ukrep Tonyja Blaira, preden je odstopil, je bila vpeljava sonaravno pridelane hrane v vrtcih. Zakaj pri nas ni podobnega? Mislim, da je naša oblast dovolj dobra preslikava razpoloženja med ljudstvom. Pri nas je jasna bipolarizacija na skupino ljudi, ki narašča in ki stavi na kakovost življenja, in večino, ki se gre potrošništvo ter roma v megamarkete in na razprodaje.
Kaj lahko stori manjšina, denimo na Celjskem, kjer je izmerjena visoka kontaminacija zemlje?
Mislim, da je na evropskem sodišču vloženih že 140 tožb zoper državo, kajti nihče ne zavaruje teh ljudi. Brez uspehov so pisali inšpekcijskim službam, se obrnili na župana. Teh primerov je v Sloveniji veliko, tudi primer Lafargea bo končal na evropskem sodišču. Blizu Dobrne, v kraju Socka, so domačini množično umirali za rakom, ker so škropili hmelj pod njihovimi okni. V dolini so pridelovalci hmelja po 18-krat na leto škropili s pesticidi in vsaka hiša je imela po enega mrtvega ali enega s karcinomom. Potem sta mi pisala lokalni župnik in zdravnik, ki sta bila nemočna. Za župnika še razumem, da je nemočen, samo da lokalnemu dohtarju ni uspelo prepričati nikogar nad seboj? Z aktivisti smo dosegli, da so morali plantaže hmelja umakniti stran od hiš, toda tamkajšnja zemlja je še vedno kontaminirana.
Kakšno je torej pivo, ki ga pridelujejo iz tega hmelja?
To je problem. Pred desetletjem sva v Mladini z Jako Elikanom naredila članek o tem, da smo v Sloveniji prvič testirali, koliko ostankov pesticidov je v vinih. Našli smo krepke številke in smo jih objavili. Vinarji so vložili tožbo zoper časopis. Z Botterijem smo se takrat dogovarjali, kaj narediti. Spravili smo kontra vzorce za neodvisno tretjo preiskavo. Hrvatje so takrat odpovedali veliko pošiljko vin, česar naj bi bili krivi mi. Iz vsega ni bilo nič, zakaj vsaka neodvisna preiskava bi pokazala točno toliko strupa, kot smo ga bili našli mi. Vprašanje vina je v Sloveniji problem, saj je trta toliko škropljena, da večina mošta sploh ne povre. Dodajati morajo umetne kvasovke, ker s fungicidi pomorijo naravne kvasovke.
Problem je tudi z medom. Koruzno seme se nataplja v klotianidinu in potem, ko koruza kali, je vsa rastlina strupena, v cvetu pa je strup petkratno koncentriran. Priletijo čebele in klotianidin konča v medu, z njim pa v človeku, ki ta med je.
Zakaj torej na etiketah za pivo, vino in med ni podatkov o količini vsebovanih pesticidov?
Rešitev je postavljena na glavo. Ko bo osveščenost v družbi večja, bo to postala tržna niša za kmetovalce, ki pesticidov ne uporabljajo. Potem si bodo oni dali ponosno napisati, da v njihovih izdelkih niso našli nič strupenega.
Vprašanje potrošnika: katere ribe so bolj neoporečne, morske ali rečne?
Načelno so reke veliko bolj kontaminirane kot morje. Reka, ki je kontaminirana, je zelo kontaminirana. Bi pa opozoril na nekaj, kar ljudje navadno ne vedo. Grem v ribarnico in imam na izbiro sardelo, osliča in tuna. V prehranski verigi oslič je sardelo, tun pa osliča. Če je v sardeli enota toksina, jih je v osliču desetkrat več, v tunu pa stokrat. Kadarkoli izbiramo hrano, moramo biti pozorni, na kateri stopnji prehranske verige je. Vedeti moramo, da je tun najmanj stokrat bolj kontaminiran od sardele, najmanj toliko, ker ima sardela kratko življenjsko dobo, tun pa živi od 20 do 30 let.
Če izbiram manjše zlo, je torej bolje, da se hranim s pesticidno koruzo kot z mesom prašiča, ki so ga krmili s to koruzo?
Še bolj banalen primer, če damo v verigo še človeka. Imamo njivo koruze, kravo in žensko, ki doji. Če se ženska hrani z mesom kontaminirane krave, bo v njenem mleku desetkrat večji odmerek, kot je v kravjem mleku. Tu se postavi vprašljivost koristnosti dojenja, vendar teh raziskav pri nas ne delajo.
Nekatera velika mesta na čelu z Ljubljano imajo težave s čezmerno onesnaženostjo zraka s trdnimi delci. Kakšni so koncepti reševanja teh težav?
V Ljubljani poznamo sistematičen izgon vrtičkarjev. V svetu so močne težnje, da se mesta, tudi velemesta, spreminjajo v eco-cities. To so tudi mesta, kot so London, Montreal in Chicago, ki se ne ukvarjajo samo s samooskrbo s hrano, ampak tudi z izgonom avtomobilov. V Ljubljani se dogaja prav nasprotno. Namesto da bi postavili garažne hiše na štirih vpadnicah, ki jih preči obvoznica, in napeljali tramvaj v središče, rinemo z avti v mesto, kjer v središču postavljamo garažne hiše. Promet je eden glavnih emitorjev trdnih delcev v zrak. Sedanji koncept mesta je gradbeno profitno navdahnjen za nekatere sloje, ne bomo pa govorili o problemih, ki jih bomo umaknili pred javnostjo. O tem ni zaželeno govoriti. Čedalje pogosteje se dogaja, da politika sama odloča, kaj je problem, kdo ga bo reševal in kako ga bo reševal. Zato uporablja ekspertokracijo, tisti del znanosti in stroke, ki je malce skorumpiran in svoj doktorat proda za dobro šumenje na računu in napiše ekspertizo, kakršnokoli naročnik želi. V Sloveniji sploh nimamo neodvisnih okoljskih institucij, niti nihče ne razmišlja, da bi jih finančno podprli.
Ko je minister Pogačnik spet dovolil uporabo prej prepovedanih pesticidov, ni bilo opaziti nobenih strokovnih protestov.
Sprožili bomo upravni spor, s katerim mislim, da nam bo uspelo spodbiti ministrovo odločbo. Zraven pa bomo vložili še kakšno kazensko ovadbo. Zbiramo podatke o nevrotoksinih, o katerih že obstajajo študije, ki govorijo o rakotvornosti teh snovi pri človeku. Pri nas ministrstvo straši kmete, da ne bodo mogli več sejati koruze, če jim ne ponudijo teh spornih pesticidov. Kaj pa Kanadčani, Francozi in Nemci, ki so prepovedali te strupe in imajo ogromno hektarov koruze? Če lahko oni nemoteno sejejo koruzo, zakaj bi je naši kmetje ne mogli?
Polja in njive se zdijo kot ideja sicer večni, toda kakšna je zdaj rodnost zemlje?
Če vzameva biozofski pogled na prst. V njej imamo tri elemente: producente, konzumente in razgrajevalce. Producenti so kulturne rastline in tiste, ki so ob nepravem času na nepravem mestu, to je plevel. Plevel moramo eliminirati in udarimo s herbicidi. Herbicid uniči vse producente razen ciljnega pridelka, uniči pa na ravni prsti vse mikroorganizme. Zdaj gledamo drugi člen, to so konzumenti, torej vsa živalska bitja. Če ta udarimo z insekticidi, bomo potolkli vse živali, ki razgrajujejo ostanke v prsti. Če pa udarimo še s fungicidi, uničimo še vse gljive v prsti. Deževniki so izjemno občutljivi za fungicide. Kmet, ki bo zaradi večjega pridelka uporabljal herbicide, insekticide in fungicide, si bo zagotovo pokončal rodnost prsti. Nazadnje bo dobil prst, ki je samo še mineralna struktura, mehanična opora brez življenja.
Potem si na nizozemskem sistemu paradižnikov in rož, ki jih gojiš v vodi, v katero samo dodajaš minerale in umetna gnojila.
Oni so šli v to, ker imajo prst tako uničeno, da je tako rekoč nerodovitna.
Ali obstaja postopek oživljanja mrtve prsti?
Pokojni slovenski biolog dr. Nastis Mršić, eden glavnih avtorjev temeljne knjige o slovenski biološki pestrosti, je razvil zamisel, da bi izvažali živo prst. Da bi v polja mrtve prsti injicirali kubuse žive prsti, iz katere bi se širilo življenje. Enkrat je šel v Bochum, kjer so imeli popolnoma uničeno prst, tam injiciral živo prst in čez mesece so ga klicali, da je začela prst oživljati. Lahko bi imeli čudovit posel z oživljanjem neplodnega sveta v severni Evropi. Pred več kot desetimi leti sem parlamentu predlagal, naj bi Slovenijo razglasili za biotski park Evrope. V ograjo bi dali tehnosfero človeka, ne pa parke. Rekli bi: tule bomo imeli obrtne cone, tam mesto Ljubljano, tod avtoceste, drugo pa je narava. Nekaj mesecev pred smrtjo je pokojni predsednik iskal stik z menoj, kako bi to zamisel obnovili. Toda takrat, ko je bil predsednik vlade, tega ni razumel, je imel pa vso moč, da bi kaj naredili iz tega.
Značilnost Slovenije niso samo množica skritih morišč, ki jih zadnja leta odkrivajo, ampak tudi množične deponije nevarnih odpadkov, ki so skrite pod travniki. Kakšna je usoda teh podzemskih odlagališč?
Za Mladino sem na Dravskem polju nekoč igral raziskovalnega novinarja in odkrili smo odlagališča nevarnih odpadkov v gramoznicah. Pričakovali smo, da jih bo država sanirala, saj smo podpisniki stock-holmske konvencije, ki predpisuje izkopavanje starih grehov. Do danes se ni zgodilo nič. Celoten akvatorij Dravskega polja je za nekaj stoletij kontaminiran, če strupi iz starih sodov pronicajo v podtalnico. Ne morem dojeti, da ministri ne nekoč ne danes nič ne ukrenejo.
Zgled pasivnega okoljskega kriminala?
To je opustitev preprečitve kriminalnega dejanja. Lani je začel veljati nov kazenski zakonik. V javnosti ga poznamo bolj po polemiki o dosmrtni ječi, prinaša pa tudi umestitev uničevanja okolja med kazniva dejanja. Začeli ga bomo uporabljati, predvideva namreč tudi zaporne
kazni. Danes je brezupno. Name se obrača na stotine ljudi iz vse Slovenije, kaj narediti. So v popolnem brezpravju.
Zakaj se ljudje obračajo na vas in ne na ministrstvo za okolje, ki po funkciji varuje naravo? Ste nekakšen okoljski ombudsman?
Ja, ha ha. Rad pomagam, ampak včasih sem tako zasut, da ne zmorem. Ljudje potrebujejo predvsem pravne nasvete. Pri nas ni odvetnikov, ki bi bili specializirani za okoljsko pravo, čeprav bi bilo tudi to donosno. Ko sem hodil po Pomurju zaradi onesnažene vode, sem se pogovarjal z župani, ki so mi kazali, da analize vzorcev ne kažejo nič alarmantnega. Vzorec je bil seveda ničen, ko pa analiza ni merila najpomembnejšega – vsebnosti atrazina in nitratov! Bili so presenečeni in so mi rekli, da tega niso vedeli. To je vprašanje ekološke pismenosti. Velika večina politikov je ekološko popolnoma nepismena, da o zdravstvu ne govorim. To je nacionalna katastrofa, saj se zdravniki sploh ne zavedajo, da je zlo v okolju, ne samo v bakterijah. Tudi splošna ekološka pismenost prebivalstva je obupna.
Kakšni so učinki vašega opismenjevanja?
Ko predavam po Sloveniji, mi daje dober občutek to, da je odziv ljudi vedno večji. Čedalje več ljudi prihaja na predavanja. Vsak poslušalec, ki pride, potem vsaj še dva zastrupi z ekoidejami. Mislim, da že 12 do 15 odstotkov Slovencev krepko razmišlja o kakovosti življenja. Ko jih bo več kot 20 odstotkov, bodo dobili vpliv na javnomnenjske voditelje in začelo se bo spreminjati tudi javno mnenje.
V njem danes vlada mit čistoče, kuhinje in kopalnice so polne plastenk s čistili.
Američani so naredili eksperiment in so več kot 200 stanovanj 14 dni pustili brez čiščenja. Potem so vzeli mikrobiološke vzorce. In kje so našli največ bakterij? Na tipkovnicah računalnika jih je bilo 200-krat več kot v straniščni školjki, ki so jo medtem splakovali samo z vodo. V istem razredu sta še mobitel in daljinec. Vse zlivanje čistil in razkužil je posledica reklamne obsesije s sterilnostjo stanovanj. V stranišče bo ekolog od časa do časa vsul nekaj sode, da očisti vodni kamen, in sol. Absurd potrošništva je, da danes prodajajo zelo nevarna čistila z učinkom sode, ki so petkrat dražja od iste količine sode.
Ali ni ta potrošniški absurd možen zato, ker človek nima več primarnih znanj in ni več sposoben sam karkoli izdelati. Za vsem, kar potrebuje, teka po trgovinah?
Stara znanja, ki so jih imele še naše babice, izginjajo. Moja mama je celo stanovanje očistila s soljo, sodo, kisom, limono in vodo. In je sijalo in dišalo. Večina ljudi danes sploh ne zna gojiti zelenjave. Brez dvoma prihaja prehranska kriza. V Sloveniji uvažamo dve tretjini hrane, Kitajska ima strahovito erozijo prsti, reke so spremenili v greznice in kanale. In ker razmišljajo strateško, vdirajo v Afriko, tam kupujejo cele pokrajine plodne zemlje. Tomo Križnar mi je pravil, kako postajajo lastniki zemljišč po Sudanu. Ne le ekonomska kriza, prihaja tudi sprememba podnebja. Leta 2005 je bil sončni minimum. Zadnja velika suša je bila leta 2003. Obdobje suš se je končalo, začela so se neurja. Vstopamo v čas ohladitve za približno 2 stopinji. Začeli se bomo prilagajati mrazu.
Kako se kot ekolog prilagajate delovanju v državi?
S prijatelji Pretnarjem, Kodermacem in Firbasom smo v jedru povezani v elektronski mreži. Zraven obstaja še mreža aktivistov; reševali smo plinske terminale, ustavili gradnjo pomurskih elektrarn, omejujemo delovanje Lafargea, ustavili smo neumne načrte na Savi Dolinki. Nimamo nobenega sedeža, nobene formalne organizacije, nismo društvo, nič nas ni, toda ko je problem, gremo vsi tja pomagat; to se je izkazalo za izjemno uspešno. Hkrati to mobilizira ljudi. Poglejte, zdaj me kličejo ljudje izpod Potoške gore. Neki avstrijski baron je dobil z denacionalizacijo nazaj gozd in v njem so opravili golosek, nekaj tudi pod pretvezo boja proti lubadarju. S tem se je razsul hidrorežim in teren se je začel premikati, tako da jim hiše pokajo. Najprej stare, letos že nove. Inšpekcija se ne odzove, občine se to ne tiče, zdaj kličejo mene. Drugi primer so Železniki. Ko je bila ujma, so vsi drveli snemat, jaz pa sem šel s prijateljem in posnela sva stanje na vrhu, pri izviru Selške Sore. Našla sva dizaster, serijo napak, ki vsaka zase ne bi povzročila te tragedije. Iz tega delam dokumentarec. Tam je potencialna bomba. Naslednjič, ko udari ujma, lahko pride še v Škofjo Loko. Reka ni nič kriva, zadaj so človeške napake.
Pri načrtu gradnje pomurskih elektrarn nam je avstrijski Greenpeace sporočil, da je zadaj nemški jedrski lobi, ki ima by-pass podjetje v Avstriji, da bi prikril denar; kupuje namreč energetske inštalacije. Ti Avstrijci so naredili tretjo firmo z Dravskimi elektrarnami, ki naj bi postavila šest elektrarn na Muri. Vsa elektrika iz njih bi šla v Nemčijo.
V Kidričevem so hoteli delati ogromno plinsko elektrarno. Najprej so hoteli speljati ogromne daljnovode prek Kozjaka. Ljudje so se postavili, ker so jim hoteli posekati najlepše gozdove, ki so zadnji habitat za planinskega zajca in jerebico, zadnje ostanke alpske favne. Da bi naredili največje daljnovode v Evropi. Skupaj smo gruntali, zakaj nameravajo delati te daljnovode. Seveda, ideja je bila zgraditi plinsko elektrarno, ki bi zadovoljevala potrebe po elektriki v Avstriji. Kmetje niso hoteli prodati gozda, v enem tednu so zbrali 15.000 podpisov in zadeva je ustavljena.
V Trzinu je hotela imeti gospoda elitno sosesko, da ne bo živela med rajo. Postaviti so jo hoteli v zadnji ostanek gozda, ki ga imajo domačini za sprehode. Rob so hoteli posekati in postaviti elitne vile, ljudstvo pa je bilo proti. Legalno ni šlo, potem so se spomnili trika, da bi sredi gozda naredili lepo pokopališče za naše pokojnike. Do pokopališča mora jasno peljati cesta, druga bi peljala ven. Ob zgrajeni cesti bi nato naklestili vile. Dobil sem se z domačini in jim predlagal referendum za pokopališče ali proti njemu ter jim svetoval, naj poprej povedo ljudem, za kaj sploh gre. Rezultat je bil, da 85 odstotkov ljudi ni hotelo pokopališča!
Pobuda vedno pride od ljudi, mi pa imamo mrežo. Z državo sem imel hude težave. Ko smo pred leti vložili kazenske ovadbe proti ministru Kebru, smo vsi trije akterji dobili na glavo davkarijo. To je zdaj namesto Udbe. Zato od tedaj ne maram več imeti nobene uradne organizacije.
Kakšno je zdravje Slovencev?
Američani so imeli pred tremi leti blazno akcijo, zbrali so 200 prostovoljcev in jim v krvi iskali različne kemikalije. Stvar so objavili na spletu, ob vsaki fotografiji so navedli količino kemičnih substanc, ki so jo v človeku našli, in zapisali še, kaj to lahko pomeni za zdravje. V Sloveniji bi bilo pomembno narediti tak monitoring, da bi sploh videli, kakšen je realen vpliv okolja in prehrane. Kot hudič žegnane vode se bojijo narediti to. Ko sem na Radiu Študent imel kontaktno oddajo o hormonskih motilcih, sem dobil sto prostovoljcev za pregled sperme. Rezultat bo dobil osebno posameznik, mi pa smo dobili samo skupno sliko. Ko sem dobil rezultate, sem z njimi odhitel k direktorici Inštituta za varovanje zdravja. Z vseh koncev nabrana in seksualno aktivna populacija. Pa mi je rekla, daj no, saj veva, da je četrtina funkcionalno neplodnih. Zakaj bi vznemirjali javnost? To je odnos zdravstva.
Ali pa fantki s hipospadijo, z defektnimi lulčki. Lani sem govoril s kirurgom, ki mi je rekel, da operira samo še te defektne lulčke, toliko je tega. Prav bentil je. Ko sem ga vprašal, ali ve, zakaj je tako, ni vedel. Mlad kirurg ni vedel za problem hormonskih motilcev, ker mu tega ni nihče predaval na faksu.
Vseh pet obrazov krize, podnebna, prehranska, zdravstvena, energetska in finančna, je rešljivih s prehodom na samooskrbo in lokalni trg. Zadnjič se peljem z mojo šjoro v hribe in naletiva na kmetijo odprtih vrat in sva se ustavila. Dobila sva tri gajbe hrane za 7 evrov: repe, kolerabe, vsega živega.
Kakšen je učinkovit način, ko izbiraš hrano?
Enostavno, izključiti moraš pogled. Sit sem bil prerekanja z otrokoma, ki nista marala starih sort jabolk, ker so bila pikčasta, onadva sta rekla, da so krastava. Pa smo se šli igrico: zavezal sem jima oči in sta ugibala, katero jabolko ima najboljši okus in vonj. Izbirala sta med petimi, najboljša so bila seveda najbolj krastava. Od takrat sem ju navadil na visokodebelna jabolka. Takšno vajo delamo z otroki v ekošolah. Trgovci nategujejo rajo ravno s tem, da je vse v bleščečih in umetnih lampah. Bodite pozorni v trgovini na lampe, boste videli, kakšne so žarnice. To je naštudirano v nulo. Pred leti sem debatiral s tehničnim direktorjem Maximarketa, ki se mu je blazno mudilo v Hongkong nakupovat najnovejši model lamp za osvetljevanje hrane. Pod njimi hrana prav žari, bodite pozorni na zelenjavo, sadje in meso.
In pri nas mesta ne spodbujajo zunanjih tržnic.
Trdim, da bodo v dveh do treh letih police v megamarketih precej prazne. Sistem transportov hrane bo razpadel. Vsaka država bo začela skrbeti samo zase. V Ameriki poteka blazna akcija ťGardens of VictoryŤ. Med drugo svetovno vojno so morali oskrbeti ne samo svojo vojsko, ki je bila v Evropi in na Pacifiku, ampak so s hrano oskrbovali tudi druge države, kjer so bili lačni. Zagnali so projekt 25 milijonov večjih vrtov, od koder so vso pridelano hrano pošiljali v Evropo. Danes ta projekt množično obnavljajo, velika mesta zdaj odstopajo cele kvarte za vrtičkarje. Ljudje hodijo na tečaje vrtičkarstva in kuhanja hrane, ker ne zanjo več kuhati iz osnovnih surovin. Chicago ima blazen program vrtičkarstva, vsem težko zaposljivim in brezposelnim ljudem daje mesto priložnost, da si vsaj hrano pridelajo sami.
Če poleg krize upoštevamo še napovedi klimatologov o ohladitvi, ki naj bi leta 2012 znašala nekaj stopinj, bo motena tudi pridelava rastlin. Pri nas imamo v skladu kmetijskih zemljišč ogromne količine zemlje, ki stoji. Več kot pol milijona hektarov, nekaj špekulirajo s stavbnimi zemljišči. Ta sklad bi lahko bil vir za samopomoč, ko bo treba reševati prehransko vprašanje Slovenije. Imamo samo tretjinsko samooskrbo s hrano. Če pa bi šli v sonaravno kmetovanje, dobimo takoj na desettisoče delovnih mest. S prodajo biohrane pa sploh ni problem, mi še enega Milana ne moremo prehraniti. Ni mi jasna rigidnost oblasti, ki varčuje pri kavi in se gre traparije, vitalne, osnovne stvari pa stojijo povsem nedotaknjene. Globalizacije je konec, vsaka država bo iskala svoje načine preživetja. V Južni Ameriki mora vsak, ki hoče postaviti market, zraven odpreti še lokalno tržnico.
DAR FUR - VOJNA ZA VODO
Spomini na prihodnost
27. aprila je humanitarni koordinator darfurskih upornikov Suleiman
Jammous po satelitskem telefonu sporočil, da je v krajih, koder smo
Slovenci domačine letos spomladi oskrbeli z video kamerami, prenosnimi
računalniki in satelitskim telefoni, sedaj manj napadov na civilno
prebivalstvo, saj je med lokalnimi razbojniki, ki jih organizira
štirih največjih zločinov proti človeštvu obtoženi predsednik sudanske
vojaške hunte v Sudanu, zavladala panika, da se bodo njihovi obrazi
pojavili na svetovnih tv mrežah. Največji problem preživetja družin,
ki so ostale v Severnem Darfurju pod zaščito upornikov, je sedaj voda.
Oaze so opustele, vasi je zasul pesek, kmetje so izgubili še zadnje
krpice plodne zemlje, nomadi so ostali brez čred. V zadnjih tridesetih
letih je zaradi klimatskih sprememb v Sahelu padlo 40% manj dežja.
Sahara zaradi pregrevanja Indijskega oceana napreduje povprečno 7
kilometrov na leto. Tam, koder so domačini prej našli in >>izkopali<<
fosilno vodo enostavno z rovnicami, vode ne najdejo več niti, če
kopljejo petnajst in več metrov.
Milijoni najbolj revnih ljudi na svetu, se pripravljajo na beg iz
celotnega področja Sahela v evropske Alpe, koder nagonsko čutijo vodo.
Rešitev za najbolj nemočne in od vseh pozabljene ljudi v največji
humanitarni katastrofi na Zemlji, je prenosna vrtalna naprava, ki jo
je mogoče voziti iz kraja v kraj na terenskem vozilu.
Na ta način utegnejo preplašeni ljudje ostati doma. Na ta način se bo
morda nehalo rekrutiranje milijonov obupanih mladih ljudi v vrste
afriških talibov in priprave za napade na evropska tla.
Na internetu so našli ustrezno vrtalno napravo v Nemčiji, iz druge
roke stane 150.000 evrov, dobava je možna v treh tednih. Transport je
mogoče varno speljati prek pristanišča Duala v Kamerunu in čez Čad do
meje s Sudanom s pomočjo Organizacije za podporo darfurskim otrokom
AMSED, ki ima sedež v N'Djameni.
Po petsto letih evropskega osvajanja sveta, po dveh svetovnih vojnah
za kolonije, in po katastrofalnih posledicah globalizacije, nam
dedičem evropskih zavojevalcev v Evropski uniji danes ostane samo pot
resnice in človekoljublja. Če želimo seveda, da bodo ostali na planetu
upoštevali naše izkušnje, nas poslušali in nam morda tudi sledili.
Slovenija in Evropska unija taka kot danes je, se morda lahko izogne
žrtvovanju svojih otrok v novih svetovnih spopadih za nafto in teh, ki
se pripravljajo za nadzor pitne vode, če takoj začne z akcijami, ki ji
bodo vrnile spoštovanje in zaupanje čim več dobronamernih ljudi v
tretjem svetu.
Prosim, moja zala, mlada Evropa, daj potegni svoje lepo obličje iz
peska. Obriši si pesek iz oči in spreglej, kakšne čudovite možnosti so
pred teboj. Začnimo s sistemom za iskanja vode, ki bo rešil problem
pitne vode ne samo v Sahelu ampak tudi v Sahari. Nato pa skupaj
postavimo vetrne elektrarne. V novem sožitju napeljimo solarne
kolektorje. V novi simbiozi spremenimo vso Afriko v raj.
Lepo te prosim, moja draga vrla lepotica Evropa: vdaj se že no
Življenju, ki se ti ponuja!
Tomo Križnar, 19.junij 2009
27. aprila je humanitarni koordinator darfurskih upornikov Suleiman
Jammous po satelitskem telefonu sporočil, da je v krajih, koder smo
Slovenci domačine letos spomladi oskrbeli z video kamerami, prenosnimi
računalniki in satelitskim telefoni, sedaj manj napadov na civilno
prebivalstvo, saj je med lokalnimi razbojniki, ki jih organizira
štirih največjih zločinov proti človeštvu obtoženi predsednik sudanske
vojaške hunte v Sudanu, zavladala panika, da se bodo njihovi obrazi
pojavili na svetovnih tv mrežah. Največji problem preživetja družin,
ki so ostale v Severnem Darfurju pod zaščito upornikov, je sedaj voda.
Oaze so opustele, vasi je zasul pesek, kmetje so izgubili še zadnje
krpice plodne zemlje, nomadi so ostali brez čred. V zadnjih tridesetih
letih je zaradi klimatskih sprememb v Sahelu padlo 40% manj dežja.
Sahara zaradi pregrevanja Indijskega oceana napreduje povprečno 7
kilometrov na leto. Tam, koder so domačini prej našli in >>izkopali<<
fosilno vodo enostavno z rovnicami, vode ne najdejo več niti, če
kopljejo petnajst in več metrov.
Milijoni najbolj revnih ljudi na svetu, se pripravljajo na beg iz
celotnega področja Sahela v evropske Alpe, koder nagonsko čutijo vodo.
Rešitev za najbolj nemočne in od vseh pozabljene ljudi v največji
humanitarni katastrofi na Zemlji, je prenosna vrtalna naprava, ki jo
je mogoče voziti iz kraja v kraj na terenskem vozilu.
Na ta način utegnejo preplašeni ljudje ostati doma. Na ta način se bo
morda nehalo rekrutiranje milijonov obupanih mladih ljudi v vrste
afriških talibov in priprave za napade na evropska tla.
Na internetu so našli ustrezno vrtalno napravo v Nemčiji, iz druge
roke stane 150.000 evrov, dobava je možna v treh tednih. Transport je
mogoče varno speljati prek pristanišča Duala v Kamerunu in čez Čad do
meje s Sudanom s pomočjo Organizacije za podporo darfurskim otrokom
AMSED, ki ima sedež v N'Djameni.
Po petsto letih evropskega osvajanja sveta, po dveh svetovnih vojnah
za kolonije, in po katastrofalnih posledicah globalizacije, nam
dedičem evropskih zavojevalcev v Evropski uniji danes ostane samo pot
resnice in človekoljublja. Če želimo seveda, da bodo ostali na planetu
upoštevali naše izkušnje, nas poslušali in nam morda tudi sledili.
Slovenija in Evropska unija taka kot danes je, se morda lahko izogne
žrtvovanju svojih otrok v novih svetovnih spopadih za nafto in teh, ki
se pripravljajo za nadzor pitne vode, če takoj začne z akcijami, ki ji
bodo vrnile spoštovanje in zaupanje čim več dobronamernih ljudi v
tretjem svetu.
Prosim, moja zala, mlada Evropa, daj potegni svoje lepo obličje iz
peska. Obriši si pesek iz oči in spreglej, kakšne čudovite možnosti so
pred teboj. Začnimo s sistemom za iskanja vode, ki bo rešil problem
pitne vode ne samo v Sahelu ampak tudi v Sahari. Nato pa skupaj
postavimo vetrne elektrarne. V novem sožitju napeljimo solarne
kolektorje. V novi simbiozi spremenimo vso Afriko v raj.
Lepo te prosim, moja draga vrla lepotica Evropa: vdaj se že no
Življenju, ki se ti ponuja!
Tomo Križnar, 19.junij 2009
Nara Petrovič; ČLOVEK: NAVODILA ZA UPORABO
Zgoba o tem, kako smo prišli v blatno jezero ... in kako ponovno priti ven iz blatnega jezera...
Nekoč, pred tisoči let, smo bosonogi stopili v vodo do gležnjev
ter uživali v njenem žuborenju, hladu in svežini. In bilo je dobro!
Ko smo tako stali že nekaj stoletij in se je pod nami nabralo že precej
blata, smo ugotovili, da od negibnega stanja, mraza, pijavk in
bakterij nekateri člani naše vrste obolevajo (in celo umirajo). Sklenili
smo glave in poiskali preprosto praktično rešitev – obuli smo
nepremočljive škornje.
Spet je bilo vse dobro. Noge so bile na suhem in bili smo zdravi.
Edini problem je bil v tem, da se stopala v nepredušno zaprti
obutvi niso počutila ravno najbolje. Začela so smrdeti. To je pregnalo
sosede daleč stran. Vsak v svojem zalivčku smo potem trpeli
v smradu lastnih nog in srbečici zaradi glivic med prsti. Ko
je to postalo neznosno, smo si izmislili nove rešitve – parfume,
pudre, deodorante, prezračevalne mehanizme, nove materiale za
škornje …
In bilo je dobro! Smrad je izginil in nastopila je nova era sreče.
Žal pa je od parfumov in pudrov koža postala luskava, novi materiali
so povzročali alergije, zaradi prezračevanja smo dobivali revmo.
Povrhu vsega se je od stanja na istem mestu blato vse bolj ugrezalo,
zato smo potrebovali boljše, globlje škornje s patenti za zategovanje
zgornjega roba, sicer je voda pljuskala vanje. Vse to nam je prineslo
naslednjo stopnjo blaginje …
… in bilo je dobro! Dokler nismo opazili, da nekateri patenti
stiskajo žile in povzročajo pokanje kapilar, drugi škodijo sklepom,
tretji ščipajo mišice … Takrat smo izumili hlačne škornje,
v katerih smo lahko brez teh težav ostali suhi do pasu, nekate
ri pa so zaradi napovedi hitrega pogrezanja v prihodnjih desetletjih
prisegali na enodelne kombinezone do vratu. In bilo je
dobro!
Čez dobro desetletje se je izkazalo, da se napredni misleci niso
zmotili v ocenah. Takrat so mnogi že nosili prave potapljaške obleke
z najnovejšo opremo, ki je zajemala vse rešitve problemov,
povezanih z nošenjem takih oblek (okvare dihal, hromljenje sklepov,
krnenje sluha, bledenje polti), kot tudi vse rešitve problemov,
ki so jih povzročale slednje rešitve (nevroza, skleroza, shizofrenija)
… in celo rešitve iz tega izvirajočih problemov … ter
zdravila za vse znane stranske učinke. Skratka – proizvajalci so
pomislili na vse, kar se vam utegne zgoditi med stanjem na mestu
v blatnem jezeru in postopnim potapljanjem v motno brozgo.
Celo posebne svetilke in očala za infrardečo svetlobo so bila vgrajena
v čelado – za boljši pregled nad rjavim dnom tudi do globine
petintridesetih metrov.
Bilo je odlično! Iz leta v leto pa je jezero postajalo vse bolj motno
in zastrupljeno, saj smo proizvodne obrate za zaščitne obleke
postavili na njegovem bregu. Potem smo zgradili nove tovarne, da
bi proizvedli sredstva proti boleznim, ki so jih povzročali strupi v
reki, ter spet druge tovarne, da bi proizvedli filtre za čiščenje vode.
Nesnago iz filtrov smo odvažali na odpade v hribe, kjer so na soncu
nastajale nove strupene snovi, te pa so potočki in rečice prina
šali nazaj v naše blatno jezero. Zato smo naredili betonske
bunkerje, iz katerih strupi niso mogli iztekati, ker pa je pri razkrajanju
nastajalo obilo plinov, smo jih zajezili in z uporabo radioaktivnih
materialov nevtralizirali in pretvorili nazaj v trdno snov.
Nekajkrat so nam radioaktivne snovi ušle, zato smo nove modele
oblek za stanje v blatu oskrbeli z zaščito proti sevanju. Vsa dodatna
oprema nam je poleg tega omogočala, da smo stali celo na globini
petdesetih metrov, po ekranu, vgrajenem v čelado, smo imeli možnost
vizualne komunikacije ne le z bližnjimi sosedi, temveč celo s
tistimi na drugi strani jezera. V konferenco se je lahko hkrati
vključilo tudi deset in več sogovornikov. Vsi smo bili vzhičeni nad
neverjetnim napredkom.
Bilo je čudovito! Žal najbližjih sosedov nismo utegnili dobro
spoznati, ker so še mladi umrli zaradi elektromagnetnega sevanja
ekranov in anten v prejšnjem modelu čelad, toda obljubljeno
nam je bilo, da bo kmalu naprednejša tehnologija nadomestila
staro in s tem bodo te težave odpravljene. Nova tehnologija bo
veliko prijaznejša za okolje in uporabnika. Z njo se boste lahko
veselo pogrezali v blato celo do globine dvestotih metrov in brez
novih zdravstvenih tveganj komunicirali z več kot petdesetimi
prijatelji hkrati. Poleg tega boste v paketu dobili tudi zavitke ekstrakta
zdravilnega blata imenovanega »Glin« iz neokrnjenega
zaliva na skrajnem severu, s katerim boste lahko odpravili vse težave
s kožo, sklepi in sluznico, ki nastajajo ob stiku s kontaminiranim
blatom v jezeru. Na zavitkih piše: »Klin se z Glinom izbija!«
To je čudežno zdravilo proti najnovejšim oblikam raka, za katere
domnevajo, da so se razvile pred ukinitvijo materialov za predpredzadnji
model oblek, pa tudi nekaterih drugih bolezni presnove,
ožilja in kosti. Živeli boste dlje, bolj udobno in zdravo tudi
na velikih globinah in v najbolj umazanem blatu … Fantastično
bo! Nasmiha se nam bleščeča prihodnost v supermodernih lupinah
na dnu našega gnijočega jezera!
Vse samo zato, ker nas je malo zeblo v noge in so nam pijavke
spile nekaj kapelj krvi! Povrhu tega, pa to pravzaprav niti ni bil
problem! Problem je bil v tem, da smo – ne vem, zakaj – mislili, da
moramo vztrajati v vodi. Namesto, da bi se preprosto obrnili in
stopili na suho ter s tem rešili vse probleme, smo se začeli zapletati
in zapletati in zapletati … Danes izpod gromozanskega vozla niti
približno ne vidimo več, kako se je vse skupaj začelo. Razvitost
človeka povezujemo z razvitostjo tehnologije, zato mislimo, da v
davnih časih, preden smo stopili v vodo, nikakor nismo mogli biti
pametnejši in naprednejši kot danes. Ker nismo imeli stolpnic,
letal in računalnikov, smo gotovo bili primitivni, ne? V današnji
različici pravljice o cesarjevih oblačilih otrok ne bi vzkliknil:
»Ampak cesar je nag!« temveč: »Ampak obleka je prazna!«
Nekoč, pred tisoči let, smo bosonogi stopili v vodo do gležnjev
ter uživali v njenem žuborenju, hladu in svežini. In bilo je dobro!
Ko smo tako stali že nekaj stoletij in se je pod nami nabralo že precej
blata, smo ugotovili, da od negibnega stanja, mraza, pijavk in
bakterij nekateri člani naše vrste obolevajo (in celo umirajo). Sklenili
smo glave in poiskali preprosto praktično rešitev – obuli smo
nepremočljive škornje.
Spet je bilo vse dobro. Noge so bile na suhem in bili smo zdravi.
Edini problem je bil v tem, da se stopala v nepredušno zaprti
obutvi niso počutila ravno najbolje. Začela so smrdeti. To je pregnalo
sosede daleč stran. Vsak v svojem zalivčku smo potem trpeli
v smradu lastnih nog in srbečici zaradi glivic med prsti. Ko
je to postalo neznosno, smo si izmislili nove rešitve – parfume,
pudre, deodorante, prezračevalne mehanizme, nove materiale za
škornje …
In bilo je dobro! Smrad je izginil in nastopila je nova era sreče.
Žal pa je od parfumov in pudrov koža postala luskava, novi materiali
so povzročali alergije, zaradi prezračevanja smo dobivali revmo.
Povrhu vsega se je od stanja na istem mestu blato vse bolj ugrezalo,
zato smo potrebovali boljše, globlje škornje s patenti za zategovanje
zgornjega roba, sicer je voda pljuskala vanje. Vse to nam je prineslo
naslednjo stopnjo blaginje …
… in bilo je dobro! Dokler nismo opazili, da nekateri patenti
stiskajo žile in povzročajo pokanje kapilar, drugi škodijo sklepom,
tretji ščipajo mišice … Takrat smo izumili hlačne škornje,
v katerih smo lahko brez teh težav ostali suhi do pasu, nekate
ri pa so zaradi napovedi hitrega pogrezanja v prihodnjih desetletjih
prisegali na enodelne kombinezone do vratu. In bilo je
dobro!
Čez dobro desetletje se je izkazalo, da se napredni misleci niso
zmotili v ocenah. Takrat so mnogi že nosili prave potapljaške obleke
z najnovejšo opremo, ki je zajemala vse rešitve problemov,
povezanih z nošenjem takih oblek (okvare dihal, hromljenje sklepov,
krnenje sluha, bledenje polti), kot tudi vse rešitve problemov,
ki so jih povzročale slednje rešitve (nevroza, skleroza, shizofrenija)
… in celo rešitve iz tega izvirajočih problemov … ter
zdravila za vse znane stranske učinke. Skratka – proizvajalci so
pomislili na vse, kar se vam utegne zgoditi med stanjem na mestu
v blatnem jezeru in postopnim potapljanjem v motno brozgo.
Celo posebne svetilke in očala za infrardečo svetlobo so bila vgrajena
v čelado – za boljši pregled nad rjavim dnom tudi do globine
petintridesetih metrov.
Bilo je odlično! Iz leta v leto pa je jezero postajalo vse bolj motno
in zastrupljeno, saj smo proizvodne obrate za zaščitne obleke
postavili na njegovem bregu. Potem smo zgradili nove tovarne, da
bi proizvedli sredstva proti boleznim, ki so jih povzročali strupi v
reki, ter spet druge tovarne, da bi proizvedli filtre za čiščenje vode.
Nesnago iz filtrov smo odvažali na odpade v hribe, kjer so na soncu
nastajale nove strupene snovi, te pa so potočki in rečice prina
šali nazaj v naše blatno jezero. Zato smo naredili betonske
bunkerje, iz katerih strupi niso mogli iztekati, ker pa je pri razkrajanju
nastajalo obilo plinov, smo jih zajezili in z uporabo radioaktivnih
materialov nevtralizirali in pretvorili nazaj v trdno snov.
Nekajkrat so nam radioaktivne snovi ušle, zato smo nove modele
oblek za stanje v blatu oskrbeli z zaščito proti sevanju. Vsa dodatna
oprema nam je poleg tega omogočala, da smo stali celo na globini
petdesetih metrov, po ekranu, vgrajenem v čelado, smo imeli možnost
vizualne komunikacije ne le z bližnjimi sosedi, temveč celo s
tistimi na drugi strani jezera. V konferenco se je lahko hkrati
vključilo tudi deset in več sogovornikov. Vsi smo bili vzhičeni nad
neverjetnim napredkom.
Bilo je čudovito! Žal najbližjih sosedov nismo utegnili dobro
spoznati, ker so še mladi umrli zaradi elektromagnetnega sevanja
ekranov in anten v prejšnjem modelu čelad, toda obljubljeno
nam je bilo, da bo kmalu naprednejša tehnologija nadomestila
staro in s tem bodo te težave odpravljene. Nova tehnologija bo
veliko prijaznejša za okolje in uporabnika. Z njo se boste lahko
veselo pogrezali v blato celo do globine dvestotih metrov in brez
novih zdravstvenih tveganj komunicirali z več kot petdesetimi
prijatelji hkrati. Poleg tega boste v paketu dobili tudi zavitke ekstrakta
zdravilnega blata imenovanega »Glin« iz neokrnjenega
zaliva na skrajnem severu, s katerim boste lahko odpravili vse težave
s kožo, sklepi in sluznico, ki nastajajo ob stiku s kontaminiranim
blatom v jezeru. Na zavitkih piše: »Klin se z Glinom izbija!«
To je čudežno zdravilo proti najnovejšim oblikam raka, za katere
domnevajo, da so se razvile pred ukinitvijo materialov za predpredzadnji
model oblek, pa tudi nekaterih drugih bolezni presnove,
ožilja in kosti. Živeli boste dlje, bolj udobno in zdravo tudi
na velikih globinah in v najbolj umazanem blatu … Fantastično
bo! Nasmiha se nam bleščeča prihodnost v supermodernih lupinah
na dnu našega gnijočega jezera!
Vse samo zato, ker nas je malo zeblo v noge in so nam pijavke
spile nekaj kapelj krvi! Povrhu tega, pa to pravzaprav niti ni bil
problem! Problem je bil v tem, da smo – ne vem, zakaj – mislili, da
moramo vztrajati v vodi. Namesto, da bi se preprosto obrnili in
stopili na suho ter s tem rešili vse probleme, smo se začeli zapletati
in zapletati in zapletati … Danes izpod gromozanskega vozla niti
približno ne vidimo več, kako se je vse skupaj začelo. Razvitost
človeka povezujemo z razvitostjo tehnologije, zato mislimo, da v
davnih časih, preden smo stopili v vodo, nikakor nismo mogli biti
pametnejši in naprednejši kot danes. Ker nismo imeli stolpnic,
letal in računalnikov, smo gotovo bili primitivni, ne? V današnji
različici pravljice o cesarjevih oblačilih otrok ne bi vzkliknil:
»Ampak cesar je nag!« temveč: »Ampak obleka je prazna!«
Video - Lovelution (DreamingBear)
DOKUMENTARNI FILM - ZEMLJA NAŠ DOM
V 200.000 letih je na Zemlji človeštvo postavilo na glavo ravnotežje, ki se je oblikovalo v 4 milijardah let evolucije na planetu. Cena, ki jo plačuje, je visoka in človeštvo se mora čim prej zavedati svojega prevelikega plenjenja zemeljskega bogastva in spremeniti vzorce potrošnje. Z edinstvenimi posnetki iz več kot 50 držav sveta, vse je posneto iz zraka, z dokumentarnim filmom ZEMLJA – NAŠ DOM je Yann Arthus-Bertrand položil temeljni kamen za zgradbo, ki jo moramo graditi mi vsi skupaj.
Dokumentarni film ZEMLJA – NAŠ DOM bo največji dogodek na svetu, prvič bo predvajan na isti dan v več kot 50 državah sveta. Predvajan bo 5. junija 2009 na »Svetovni dan okolja«, večinoma zastonj in to v kinu, na TV, DVD in medmrežju.
Soustvarjalec scenarija in režiser Yann Arthus-Bertrand je začutil potrebo ustvariti film pod vplivom izjemnega vtisa, ki ga je na gledalce napravil Al Gorov film »Neprijetna resnica«. Seveda je od produkcije do snemanja in montaže tako ambicioznega projekta naletel na mnoge ovire. Film ZEMLJA – NAŠ DOM, ki je njegov režijski prvenec, je posnet popolnoma v HD tehniki iz helikopterja. Morali so premagati tehnične ovire v zvezi s kamero in snemalnimi pogoji, ki so se spreminjali iz države v državo. Film so delali brez scenarija, imeli so le eno stran sinopsisa. Režiser je poznal zgodbo, ki jo je želel povedati, a obseg pripovedi se je večal s snemanjem.
V jedru filma je jasno sporočilo : imamo večji vpliv na Zemljo kot ona lahko prenese. Smo preveč potrošniški in preveč smo izčrpali naravna bogastva. Iz zraka lahko vidimo zemeljske poškodbe. Film razmišlja o nastalem položaju in nas priganja k ukrepanju. Daje težo argumentom okoljevarstvenih organizacij, ki nas svarijo pred pretirano potrošnjo. Prav zaradi tega je bil film distribuiran kot še nikoli doslej : zastonj, kamorkoli je mogoče. Tako naj bi film prišel do ljudi, katerih potrošnja ima direkten vpliv na Zemljo, da bi začutili potrebo spremeniti svoje življenje. Režiserja je pri nastajanju besedila, ki je seveda kritično, navdahnila knjiga znamenitega ameriškega okoljevarstvenika Lesterja Browna »Država sveta«. Scenarij mu je pomagala oblikovati Isabelle Delannoy. Glasbo je ustvaril Armand Amar, eden najboljših francoskih glasbenikov in poznavalcev svetovne glasbe.
Režiser je pri ustvarjanju ritma filma želel, da si film vzame svoj čas. Veliko prizorov je v počasnem gibanju. Ugajala mu je predvsem opazovalna funkcija filma. Film naj bi ljudi pripravil k poslušanju, razmišljanju.
Vse emisije izpušnih plinov (ogljikov dioksid) so bile preračunane in nadomeščene z denarjem, ki so ga porabili za proizvodnjo čiste energije. Zadnjih deset let je bilo temeljno delo Yanna Arthusa –Bertranda nadomeščanje ogljika.
Mednarodno distribucijo je prevzel Luc Besson. Skrb za okolje, ki jo je kazala vladna politika, se je izkazala za nezadostno. Medtem ko so naredili korak naprej, je Zemlja naredila deset korakov nazaj. Luc Besson se strinja, da moramo vsi prispevati toliko, kolikor in kadarkoli lahko. Če si milijarda ljudi enako prizadeva, je to tisočkrat učinkovitejše kot katerakoli vladna politika. Bessonovo prizadevanje, da omogoči zastonj distribucijo filma na kateremkoli formatu, je namenjeno državljanom, ne poslovnežem. Film bo predvajan na javnih televizijah, 5. junija, na svetovni dan okolja, kar je velika simbolika. Film bo močan signal tistim, ki so na oblasti. Dejstvo, da je bil film posnet izključno s pomočjo okoljsko dragih letalskih potovanj, utemeljujejo, da drugače tega filma ni bilo mogoče realizirati. Vendar je helikopter za vsa potovanja onesnaževal okolje manj kot to stori eno samo potniško letalo, ki leti prazno iz Pariza v Los Angeles, da pobere potnike. Koliko emisij povzročijo vsakodnevno prazna letala.
Predsednik glavnega sponzorja PPR François-Henrie Pinauls je naglo vključil PPR v ta ambiciozni globalni projekt. Finančno je v treh letih prispeval 10 milijonov evrov, da bi zagotovil film zastonj. PPR se ukvarja z okoljevarstvenim in družbeno odgovornim delom že več kot 10 let. Kot družba izpolnjuje lasten okoljevarstveni nastop in opogumlja zavedanje drugih. Če družbe kot je PPR ne bodo zaupale ciljem, ki jih zastopa film ZEMLJA – NAŠ DOM, potem ni upanja za naš planet. To je vitalna odgovornost družbe in prav tako posameznika.
Ekipa Yanna Arthusa-Bertranda je v treh letih realizirala film, ki je vrhunec njegovega 30-letnega trdega dela v zvezi z našim planetom. 2006. leta je pridobil producenta Denisa Carota (Elzévir Films) kljub režiserjevi norosti, da naj bi bil film predvajan zastonj. Treba bi bilo najti sponzorja, ki bi bil sposoben investirati v film. Potreben je bil tudi mednarodni distributer, ki bi bil sposoben film globalizirati. Edini, ki je verjel v projekt in bil pripravljen vanj investirati je bil Luc Besson iz EuropaCorp.
Potem je bil izdelan načrt, ki je vključeval 54 držav, 217 snemalnih dni in 488 ur posnetega gradiva. Producent Jean de Trégomain in vodja za izbiro lokacij Claude Canaple, sta oblikovala shemo, po kateri so tri filmske ekipe delale simultano 21 mesecev na vseh štirih straneh planeta. Zahtevnemu snemanju v helikopterju je ustrezala kamera : Gyro-Stabilized Cineflex HD. Z njo je ravnal Tanguy Thuaud, ki ima 12 let izkušenj snemanj z zraka. Yann Arthus-Bertrand je fotografiral z zraka. Bili so problemi z opremo, stabilnostjo plovila, vremenom, komunikacijami z bazo. Največji problem pa je bil helikopter, ki ima dovolj goriva za 2 do 2,5 ur leta, lokacije pa so bile včasih oddaljene od baze tudi 30 minut.
Toda tehnični problemi niso bili nič v primerjavi z administrativnimi, ki so se menjali v vsaki državi v skladu z lokalnimi običaji in načinom dela. Največji birokratski problem je bila Indija. Nekatere države, kot je Sirija, pa prepovedujejo uporabo kamere.
Snemanje se je začelo brez scenarija. Po enem letu snemanj je Yann Arthus –Bertrand zaprosil Isabelle Delannoy, da je z njim pisala zgodbo. »Slike so pripovedovale svojo zgodbo«, je dejala Isabelle. »Spominjam se šoka ob gledanju posnetka, ki je ujel zvezo med vodo, nebom in zemljo. Z Yannom sva ugotovila, da je to neomajna zveza med elementi, med človeškimi bitji in Zemljo, kar nas je fasciniralo. Vodi nas nazaj k izvoru Zemlje, kajti železo v naših telesih je prišlo iz zvezd, ki so eksplodirale nad Zemljo pred milijardami let.«
So slike. Je besedilo. Je pa tudi glasba, ki spremlja, vodi, razkriva čustva, nikoli ni preobilna in nepotrebna. Skladatelj Armand Amar je z budimpeštanskim simfoničnim orkestrom in šanghajskim ansamblom tolkalcev ustvaril glasbeno spremljavo, ki ponuja slikam gibanje in emocije, ki jih izziva njihova vizija. Filmski ritem je opazovalen, preudaren. Najvažneje je pustiti slikam dihati. Obstajajo tudi neme slike. Ko letimo nad pokrajinami, potrebujemo tišino.
Ker Yann Arthus-Bertrand ni mogel biti prisoten na vseh lokacijah hkrati, je vsak dan dobil neke vrste kompilacijo, kjer so bili sestavljeni vsi posnetki. To je olajšalo delo tudi montaži filma.
To je prvi film, ki je bil 100% posnet iz zraka, kar je režiserjev zaščitni znak. Film je vrhunec vsega, kar je videl v več kot 20 letih in prenesel v objektiv, da lahko vidi to čim več ljudi. Isabelle Delauney : »Film kaže nadarjenost človeških bitij in njihovo zmožnost prilagajanja okolju in tega sebi. Veliko vprašanje je, kako bomo izbrali eksploatacijo naše nadarjenosti.«
Dokumentarni film ZEMLJA – NAŠ DOM bo največji dogodek na svetu, prvič bo predvajan na isti dan v več kot 50 državah sveta. Predvajan bo 5. junija 2009 na »Svetovni dan okolja«, večinoma zastonj in to v kinu, na TV, DVD in medmrežju.
Soustvarjalec scenarija in režiser Yann Arthus-Bertrand je začutil potrebo ustvariti film pod vplivom izjemnega vtisa, ki ga je na gledalce napravil Al Gorov film »Neprijetna resnica«. Seveda je od produkcije do snemanja in montaže tako ambicioznega projekta naletel na mnoge ovire. Film ZEMLJA – NAŠ DOM, ki je njegov režijski prvenec, je posnet popolnoma v HD tehniki iz helikopterja. Morali so premagati tehnične ovire v zvezi s kamero in snemalnimi pogoji, ki so se spreminjali iz države v državo. Film so delali brez scenarija, imeli so le eno stran sinopsisa. Režiser je poznal zgodbo, ki jo je želel povedati, a obseg pripovedi se je večal s snemanjem.
V jedru filma je jasno sporočilo : imamo večji vpliv na Zemljo kot ona lahko prenese. Smo preveč potrošniški in preveč smo izčrpali naravna bogastva. Iz zraka lahko vidimo zemeljske poškodbe. Film razmišlja o nastalem položaju in nas priganja k ukrepanju. Daje težo argumentom okoljevarstvenih organizacij, ki nas svarijo pred pretirano potrošnjo. Prav zaradi tega je bil film distribuiran kot še nikoli doslej : zastonj, kamorkoli je mogoče. Tako naj bi film prišel do ljudi, katerih potrošnja ima direkten vpliv na Zemljo, da bi začutili potrebo spremeniti svoje življenje. Režiserja je pri nastajanju besedila, ki je seveda kritično, navdahnila knjiga znamenitega ameriškega okoljevarstvenika Lesterja Browna »Država sveta«. Scenarij mu je pomagala oblikovati Isabelle Delannoy. Glasbo je ustvaril Armand Amar, eden najboljših francoskih glasbenikov in poznavalcev svetovne glasbe.
Režiser je pri ustvarjanju ritma filma želel, da si film vzame svoj čas. Veliko prizorov je v počasnem gibanju. Ugajala mu je predvsem opazovalna funkcija filma. Film naj bi ljudi pripravil k poslušanju, razmišljanju.
Vse emisije izpušnih plinov (ogljikov dioksid) so bile preračunane in nadomeščene z denarjem, ki so ga porabili za proizvodnjo čiste energije. Zadnjih deset let je bilo temeljno delo Yanna Arthusa –Bertranda nadomeščanje ogljika.
Mednarodno distribucijo je prevzel Luc Besson. Skrb za okolje, ki jo je kazala vladna politika, se je izkazala za nezadostno. Medtem ko so naredili korak naprej, je Zemlja naredila deset korakov nazaj. Luc Besson se strinja, da moramo vsi prispevati toliko, kolikor in kadarkoli lahko. Če si milijarda ljudi enako prizadeva, je to tisočkrat učinkovitejše kot katerakoli vladna politika. Bessonovo prizadevanje, da omogoči zastonj distribucijo filma na kateremkoli formatu, je namenjeno državljanom, ne poslovnežem. Film bo predvajan na javnih televizijah, 5. junija, na svetovni dan okolja, kar je velika simbolika. Film bo močan signal tistim, ki so na oblasti. Dejstvo, da je bil film posnet izključno s pomočjo okoljsko dragih letalskih potovanj, utemeljujejo, da drugače tega filma ni bilo mogoče realizirati. Vendar je helikopter za vsa potovanja onesnaževal okolje manj kot to stori eno samo potniško letalo, ki leti prazno iz Pariza v Los Angeles, da pobere potnike. Koliko emisij povzročijo vsakodnevno prazna letala.
Predsednik glavnega sponzorja PPR François-Henrie Pinauls je naglo vključil PPR v ta ambiciozni globalni projekt. Finančno je v treh letih prispeval 10 milijonov evrov, da bi zagotovil film zastonj. PPR se ukvarja z okoljevarstvenim in družbeno odgovornim delom že več kot 10 let. Kot družba izpolnjuje lasten okoljevarstveni nastop in opogumlja zavedanje drugih. Če družbe kot je PPR ne bodo zaupale ciljem, ki jih zastopa film ZEMLJA – NAŠ DOM, potem ni upanja za naš planet. To je vitalna odgovornost družbe in prav tako posameznika.
Ekipa Yanna Arthusa-Bertranda je v treh letih realizirala film, ki je vrhunec njegovega 30-letnega trdega dela v zvezi z našim planetom. 2006. leta je pridobil producenta Denisa Carota (Elzévir Films) kljub režiserjevi norosti, da naj bi bil film predvajan zastonj. Treba bi bilo najti sponzorja, ki bi bil sposoben investirati v film. Potreben je bil tudi mednarodni distributer, ki bi bil sposoben film globalizirati. Edini, ki je verjel v projekt in bil pripravljen vanj investirati je bil Luc Besson iz EuropaCorp.
Potem je bil izdelan načrt, ki je vključeval 54 držav, 217 snemalnih dni in 488 ur posnetega gradiva. Producent Jean de Trégomain in vodja za izbiro lokacij Claude Canaple, sta oblikovala shemo, po kateri so tri filmske ekipe delale simultano 21 mesecev na vseh štirih straneh planeta. Zahtevnemu snemanju v helikopterju je ustrezala kamera : Gyro-Stabilized Cineflex HD. Z njo je ravnal Tanguy Thuaud, ki ima 12 let izkušenj snemanj z zraka. Yann Arthus-Bertrand je fotografiral z zraka. Bili so problemi z opremo, stabilnostjo plovila, vremenom, komunikacijami z bazo. Največji problem pa je bil helikopter, ki ima dovolj goriva za 2 do 2,5 ur leta, lokacije pa so bile včasih oddaljene od baze tudi 30 minut.
Toda tehnični problemi niso bili nič v primerjavi z administrativnimi, ki so se menjali v vsaki državi v skladu z lokalnimi običaji in načinom dela. Največji birokratski problem je bila Indija. Nekatere države, kot je Sirija, pa prepovedujejo uporabo kamere.
Snemanje se je začelo brez scenarija. Po enem letu snemanj je Yann Arthus –Bertrand zaprosil Isabelle Delannoy, da je z njim pisala zgodbo. »Slike so pripovedovale svojo zgodbo«, je dejala Isabelle. »Spominjam se šoka ob gledanju posnetka, ki je ujel zvezo med vodo, nebom in zemljo. Z Yannom sva ugotovila, da je to neomajna zveza med elementi, med človeškimi bitji in Zemljo, kar nas je fasciniralo. Vodi nas nazaj k izvoru Zemlje, kajti železo v naših telesih je prišlo iz zvezd, ki so eksplodirale nad Zemljo pred milijardami let.«
So slike. Je besedilo. Je pa tudi glasba, ki spremlja, vodi, razkriva čustva, nikoli ni preobilna in nepotrebna. Skladatelj Armand Amar je z budimpeštanskim simfoničnim orkestrom in šanghajskim ansamblom tolkalcev ustvaril glasbeno spremljavo, ki ponuja slikam gibanje in emocije, ki jih izziva njihova vizija. Filmski ritem je opazovalen, preudaren. Najvažneje je pustiti slikam dihati. Obstajajo tudi neme slike. Ko letimo nad pokrajinami, potrebujemo tišino.
Ker Yann Arthus-Bertrand ni mogel biti prisoten na vseh lokacijah hkrati, je vsak dan dobil neke vrste kompilacijo, kjer so bili sestavljeni vsi posnetki. To je olajšalo delo tudi montaži filma.
To je prvi film, ki je bil 100% posnet iz zraka, kar je režiserjev zaščitni znak. Film je vrhunec vsega, kar je videl v več kot 20 letih in prenesel v objektiv, da lahko vidi to čim več ljudi. Isabelle Delauney : »Film kaže nadarjenost človeških bitij in njihovo zmožnost prilagajanja okolju in tega sebi. Veliko vprašanje je, kako bomo izbrali eksploatacijo naše nadarjenosti.«
3. dan EKOVASI - video posnetki predavanj
http://www.s12.si/component/option,com_seyret/Itemid,61/task,videodirectlink/id,868/
Predavanja:
1. Robert Veselko: Primer iz prakse: Hiša iz ilovice in slame - gradnja, materiali, prednosti in slabosti, izkušnje bivanja
2. Drago Lukanc: Primer iz prakse: Gradnja masivne lesene hiše
3. Eva Premk Bogataj: Ekovasi in EU sredstva
4. Janez božič: Permakultura kot način načrtovanja
5. Anja Premk: Prenova : novogradnja; za in proti
6. Ajra Pogačnik: Dom in gradbišče kot sveti prostor
7. Ira Zorko, Tone Pugelj, Vida Pavlica: Hiša iz slamnatih bal - proces načrtovanja; primer iz prakse
8. Jaka Šubic: Hiša iz lesa in konoplje - proces gradnje, izzivi, rešitve
9. Ogled 3 različnih hiš: lesena hiša, hiša iz lesa in konoplje, hiša iz slamnatih bal.
My words are like stars - they do not set
Money people are strangers who comes in the night
and takes from the land whatever they need.
The earth is not their brother,
but their enemy.
Consumers leave their fathers grave behind
and they do not care.
Business people kidnap the earth from their children.
They do not care.
Their fathers graves and their childrens birthright are forgotten.
Their appetite will devour the earth and leave behind only a desert.
All things are connected.
Whatever befalls the earth
befalls the sons of the earth.
Whatever happens to the beast
also happens to man.
Every part of this earth is sacred.
and takes from the land whatever they need.
The earth is not their brother,
but their enemy.
Consumers leave their fathers grave behind
and they do not care.
Business people kidnap the earth from their children.
They do not care.
Their fathers graves and their childrens birthright are forgotten.
Their appetite will devour the earth and leave behind only a desert.
All things are connected.
Whatever befalls the earth
befalls the sons of the earth.
Whatever happens to the beast
also happens to man.
Every part of this earth is sacred.
30. in 31. maj - 3. dan EKOVASI
Gradnja naravnega doma
Pripravljamo naše tretje srečanje, ki bo dvodnevno in na sporedu zadnji vikend v maju (30. in 31.). Tudi tokrat nas bo v Naklem gostil Vita Center. Nastajanje naravnega doma si bom opogledali z različnih perspektiv in predstavili praktične primere; tematike si lahko pogledate v (okvirnem) programu.
Tako kot na preteklih srečanjih, bomo poskrbeli za vse obroke in ta čas izkoristili za druženje. Veliko vas pride iz oddaljenih krajev, zato bo spanje mogoče v eni od dvoran, v (lastnem) šotoru na bližnjem travniku ali pa v turističnih sobah v Naklem.
Urejamo tudi formalnosti za prevod še enega filma, tokrat o gradnji z ilovico. Dokumentarni film si bomo na srečanju tudi ogledali.
Pripravljamo tudi mali »hišni« sejem, kjer razstavljalce vabimo, da svoje izdelke ponudijo po veleprodajnih cenah. Dobrodošle so zanimive knjige, s katerimi bomo napolnili dvodnevno knjižnico…
Pričakujemo preko 150 udeležencev. Zaradi zasedbe prostih mest in lažje organizacije predlagamo čimprejšnjo prijavo!
več na www.ekovas.si
Pripravljamo naše tretje srečanje, ki bo dvodnevno in na sporedu zadnji vikend v maju (30. in 31.). Tudi tokrat nas bo v Naklem gostil Vita Center. Nastajanje naravnega doma si bom opogledali z različnih perspektiv in predstavili praktične primere; tematike si lahko pogledate v (okvirnem) programu.
Tako kot na preteklih srečanjih, bomo poskrbeli za vse obroke in ta čas izkoristili za druženje. Veliko vas pride iz oddaljenih krajev, zato bo spanje mogoče v eni od dvoran, v (lastnem) šotoru na bližnjem travniku ali pa v turističnih sobah v Naklem.
Urejamo tudi formalnosti za prevod še enega filma, tokrat o gradnji z ilovico. Dokumentarni film si bomo na srečanju tudi ogledali.
Pripravljamo tudi mali »hišni« sejem, kjer razstavljalce vabimo, da svoje izdelke ponudijo po veleprodajnih cenah. Dobrodošle so zanimive knjige, s katerimi bomo napolnili dvodnevno knjižnico…
Pričakujemo preko 150 udeležencev. Zaradi zasedbe prostih mest in lažje organizacije predlagamo čimprejšnjo prijavo!
več na www.ekovas.si
23. obletnica jedrske nesreče v Černobilu
Vir: Focus
http://www.focus.si/index.php?node=26&id=650
Še pomnite, tovariši? 23. obletnica jedrske nesreče v Černobilu
Pred 23 leti, 26. aprila 1986, je eksplozija reaktorja št. 4 v Černobilu v Ukrajini streznila ves svet in privedla do začasnega zastoja jedrske industrije. Nesreča je povzročila smrtonosen radioaktivni oblak, katerega učinke je mogoče meriti še danes. Z razstavo in kratkimi filmčki se Focus društvo za sonaraven razvoj spominja nesreče in opozarja na tveganja jedrske energije.
Černobil zahteva žrtve še danes in nepovratni učinki radioaktivnosti na zdravje (rak, napake v delovanju organov, mutacije…) bodo vplivali še na številne generacije. Kofi Annan, bivši sekretar ZN, ocenjuje, da je nesreča prizadela okoli sedem milijonov ljudi. Da bi zaščitila jedrsko industrijo, Mednarodna agencija za jedrsko energijo (IAEA) še vedno trdi, da je zaradi nesreče umrlo le 50 ljudi.
Kot je razvidno na spodnji sliki, je imel radioaktivni cezij 137, katerega izpust je povzročila nesreča, daljnosežne prekmejne vplive. Radioaktivnost je vplivala na med seboj precej oddaljena področja, kot so Skandinavija, Velika Britanija ali Grčija. Slovenija je med državami, kjer so bile količine radioaktivnega cezija 137 med najvišjimi. Cezij 137 je topljiv v vodi in izjemno strupen. Ko je izpuščen v okolje, ostane prisoten dolgo časa, saj je njegova prepolovna doba okoli 30 let. Lahko povzroča nastanek raka še 10, 20 ali 30 let po zaužitju, vdihavanju ali vpijanju.
23 let po nesreči so v javnosti še vedno prisotne laži in napačno predstavljene informacije, ki poskušajo zakriti grozljivo resnico o vplivih na zdravje ljudi, ki jih je imela nesreča. 500.000 otrok v Belorusiji je vsakodnevno izpostavljenih radioaktivnosti in prepuščenih usodi.
Radioaktivna nevarnost v Černobilu je še vedno tako velika, da je na območje znotraj kroga 26 km mogoče dostopati le skozi dve kontrolni točki. 47.000 ljudi, ki so nekoč živeli tam, se ni nikoli vrnilo na svoje domove. Nesreča v jedrskem reaktorju je za seboj pustila mešanico strupenih in radioaktivnih snovi, ki so jih na hitro prekrili z danes že razpadajočim zaščitnim zidom. Trenutno potekajo dela, ki naj bi prinesla trajno rešitev za ostanke reaktorja, vendar pa je Černobil še vedno zelo nevarno mesto. Trajna rešitev naj bi bila jeklena kupola, ki bo za 1,5 milijarde USD predvidoma za vsaj naslednjih 100 let varovala radioaktivno mešanico – generacije, ki bodo prišle po preteku te dobe, pa bodo morale znova ugotavljati, kako odstraniti ali zavarovati onesnaženje.
Po svetu je postavljenih več kot 400 jedrskih reaktorjev. Noben od njih ni odporen na tveganje jedrske nesreče. Nesreča v Černobilu je bila posledica človeške napake, kar še ne pomeni, da je tehnologija sama zato varna. Tudi najnaprednejše jedrske tehnologije mora upravljati človek, zato je potrebno upoštevati tveganost človeškega faktorja. Jedrska energija pomeni igro na srečo z našimi življenji, zdravjem in okoljem.
‘Medtem, ko nas jedrska industrija drži v primežu ‘poceni’ elektrike, katere pravo ceno bodo nemara lahko izračunale šele prihodnje generacije, priložnosti za trajnostno pridobivanje energije odpravljamo z zamahom roke, češ, saj ne more nadomestiti jedrske energije. To seveda ni res. Če pametno preuredimo sisteme za proizvodnjo in prenos energije, obenem pa v središče energetske politike postavimo varčno in učinkovito rabo, lahko obnovljivi viri energije nadomestijo jedrsko energijo,’ opozarja Christian Brandt, vodja programa za energijo v Focusu.
Z razstavo in kratkimi filmčki o jedrski energiji v informacijski točki Okoljskega centra na Trubarjevi 50 v Ljubljani želi Focus društvo za sonaraven razvoj obnoviti spomin na nesrečo v Černobilu in opozoriti na tveganja, ki jih prinaša jedrska energija. Razstava in filmčki bodo na ogled od 28. - 30. aprila 2009 med 9. in 17. uro.
***
Informacije:
Podatki, ki so uporabljeni v sporočilu za javnost, so iz poročila Nuclear power: a dangerous waste of time (Greenpeace International, januar 2009).
Kontakt:
Lidija Živčič, lidija@focus.si, 041 291 091
Christian Brandt, christian@focus.si, 040 315 257 (v angleščini)
http://www.focus.si/index.php?node=26&id=650
Še pomnite, tovariši? 23. obletnica jedrske nesreče v Černobilu
Pred 23 leti, 26. aprila 1986, je eksplozija reaktorja št. 4 v Černobilu v Ukrajini streznila ves svet in privedla do začasnega zastoja jedrske industrije. Nesreča je povzročila smrtonosen radioaktivni oblak, katerega učinke je mogoče meriti še danes. Z razstavo in kratkimi filmčki se Focus društvo za sonaraven razvoj spominja nesreče in opozarja na tveganja jedrske energije.
Černobil zahteva žrtve še danes in nepovratni učinki radioaktivnosti na zdravje (rak, napake v delovanju organov, mutacije…) bodo vplivali še na številne generacije. Kofi Annan, bivši sekretar ZN, ocenjuje, da je nesreča prizadela okoli sedem milijonov ljudi. Da bi zaščitila jedrsko industrijo, Mednarodna agencija za jedrsko energijo (IAEA) še vedno trdi, da je zaradi nesreče umrlo le 50 ljudi.
Kot je razvidno na spodnji sliki, je imel radioaktivni cezij 137, katerega izpust je povzročila nesreča, daljnosežne prekmejne vplive. Radioaktivnost je vplivala na med seboj precej oddaljena področja, kot so Skandinavija, Velika Britanija ali Grčija. Slovenija je med državami, kjer so bile količine radioaktivnega cezija 137 med najvišjimi. Cezij 137 je topljiv v vodi in izjemno strupen. Ko je izpuščen v okolje, ostane prisoten dolgo časa, saj je njegova prepolovna doba okoli 30 let. Lahko povzroča nastanek raka še 10, 20 ali 30 let po zaužitju, vdihavanju ali vpijanju.
23 let po nesreči so v javnosti še vedno prisotne laži in napačno predstavljene informacije, ki poskušajo zakriti grozljivo resnico o vplivih na zdravje ljudi, ki jih je imela nesreča. 500.000 otrok v Belorusiji je vsakodnevno izpostavljenih radioaktivnosti in prepuščenih usodi.
Radioaktivna nevarnost v Černobilu je še vedno tako velika, da je na območje znotraj kroga 26 km mogoče dostopati le skozi dve kontrolni točki. 47.000 ljudi, ki so nekoč živeli tam, se ni nikoli vrnilo na svoje domove. Nesreča v jedrskem reaktorju je za seboj pustila mešanico strupenih in radioaktivnih snovi, ki so jih na hitro prekrili z danes že razpadajočim zaščitnim zidom. Trenutno potekajo dela, ki naj bi prinesla trajno rešitev za ostanke reaktorja, vendar pa je Černobil še vedno zelo nevarno mesto. Trajna rešitev naj bi bila jeklena kupola, ki bo za 1,5 milijarde USD predvidoma za vsaj naslednjih 100 let varovala radioaktivno mešanico – generacije, ki bodo prišle po preteku te dobe, pa bodo morale znova ugotavljati, kako odstraniti ali zavarovati onesnaženje.
Po svetu je postavljenih več kot 400 jedrskih reaktorjev. Noben od njih ni odporen na tveganje jedrske nesreče. Nesreča v Černobilu je bila posledica človeške napake, kar še ne pomeni, da je tehnologija sama zato varna. Tudi najnaprednejše jedrske tehnologije mora upravljati človek, zato je potrebno upoštevati tveganost človeškega faktorja. Jedrska energija pomeni igro na srečo z našimi življenji, zdravjem in okoljem.
‘Medtem, ko nas jedrska industrija drži v primežu ‘poceni’ elektrike, katere pravo ceno bodo nemara lahko izračunale šele prihodnje generacije, priložnosti za trajnostno pridobivanje energije odpravljamo z zamahom roke, češ, saj ne more nadomestiti jedrske energije. To seveda ni res. Če pametno preuredimo sisteme za proizvodnjo in prenos energije, obenem pa v središče energetske politike postavimo varčno in učinkovito rabo, lahko obnovljivi viri energije nadomestijo jedrsko energijo,’ opozarja Christian Brandt, vodja programa za energijo v Focusu.
Z razstavo in kratkimi filmčki o jedrski energiji v informacijski točki Okoljskega centra na Trubarjevi 50 v Ljubljani želi Focus društvo za sonaraven razvoj obnoviti spomin na nesrečo v Černobilu in opozoriti na tveganja, ki jih prinaša jedrska energija. Razstava in filmčki bodo na ogled od 28. - 30. aprila 2009 med 9. in 17. uro.
***
Informacije:
Podatki, ki so uporabljeni v sporočilu za javnost, so iz poročila Nuclear power: a dangerous waste of time (Greenpeace International, januar 2009).
Kontakt:
Lidija Živčič, lidija@focus.si, 041 291 091
Christian Brandt, christian@focus.si, 040 315 257 (v angleščini)
IRAQ's ORDER 81 - dr. Vandana Shiva iraškim kmetom
http://www.youtube.com/watch?v=I-B1yU278zk
Historically, the Iraqi constitution prohibited ownership of biological resources.
Farmers in Iraq have operated in a mostly free-to-little-regulated, informal seed supply
system. Farm-saved seeds and the free exchange of planting materials among farmers
have long been the basis of agricultural practice in Iraq. Yet all of this has become history.
On April 26, 2004, Paul Bremer, the administrator of the Coalition Provisional Authority
(CPA), issued and signed Order 81, which prohibits farmers from reusing seeds harvested
from new varieties registered under the law. When ownership of a crop is claimed, seed
saving will be banned and farmers will have to be pay royalties to the registered, so-called
seed owner.
The Order arises from USAID program in Iraq, which confirms that foreign aid programs are mainly "commercial opportunity" programs designed to benefit companies in the USA and Europe. It fits perfectly into the US vision for the future of Iraqi agriculture following a system dependent on large corporations selling chemical inputs and seeds. The purpose of Order 81 is to facilitate the establishment of a new seed market in Iraq, one in which Iraqi farmers are forced to make their annual purchase of seeds, including those that are genetically modified, from transnational corporations.
The law awarded US Corporations complete control over farmers’ seed for 20 years. Iraqi farmers had to sign an agreement to pay a “technology fee” plus an annual license fee. Plant Variety Protection (PVP) made seed reusing and saving illegal as well as “similar” seed plantings punishable by severe fines and imprisonment. Agribusiness wants the same rights everywhere, including in the USA. This will jeopardize the future of organic and independent farming.
Many developing countries in Africa and Asia particularly in Afghanistan, India and Iraq have been suffering from these unjust laws and the monopoly by the agricultural giants. Therefore organizations, activists, organic food advocates, farm owners and farmers around the world are joining hand to advocate for patent-free seeds and biodiversity and to educate about the criminal practices by agricultural corporations and how their unjust laws have and will affect the future of agriculture.
More information:
The Institute of Near Eastern & African Studies (INEAS)
1 (617) 86-INEAS (864-6327)
INEAS@aol.com INEAS_1994@yahoo.com
Full text of Order 81: http://www.trade.gov/static/iraq_memo81.pdf
People’s rights to water and food: http://www.navdanya.org/organic/index.htm
GM Science Exposed: http://www.i-sis.org.uk/pdf/Papers_on_GM_Hazards.pdf
The agenda in Afghanistan & Iraq: http://www.grain.org/briefings/?id=217
International Seeds Day & Order 81: http://www.business-standard.com/india/news/latha-jishnu-order-81the-plunderfarming/353518/
Historically, the Iraqi constitution prohibited ownership of biological resources.
Farmers in Iraq have operated in a mostly free-to-little-regulated, informal seed supply
system. Farm-saved seeds and the free exchange of planting materials among farmers
have long been the basis of agricultural practice in Iraq. Yet all of this has become history.
On April 26, 2004, Paul Bremer, the administrator of the Coalition Provisional Authority
(CPA), issued and signed Order 81, which prohibits farmers from reusing seeds harvested
from new varieties registered under the law. When ownership of a crop is claimed, seed
saving will be banned and farmers will have to be pay royalties to the registered, so-called
seed owner.
The Order arises from USAID program in Iraq, which confirms that foreign aid programs are mainly "commercial opportunity" programs designed to benefit companies in the USA and Europe. It fits perfectly into the US vision for the future of Iraqi agriculture following a system dependent on large corporations selling chemical inputs and seeds. The purpose of Order 81 is to facilitate the establishment of a new seed market in Iraq, one in which Iraqi farmers are forced to make their annual purchase of seeds, including those that are genetically modified, from transnational corporations.
The law awarded US Corporations complete control over farmers’ seed for 20 years. Iraqi farmers had to sign an agreement to pay a “technology fee” plus an annual license fee. Plant Variety Protection (PVP) made seed reusing and saving illegal as well as “similar” seed plantings punishable by severe fines and imprisonment. Agribusiness wants the same rights everywhere, including in the USA. This will jeopardize the future of organic and independent farming.
Many developing countries in Africa and Asia particularly in Afghanistan, India and Iraq have been suffering from these unjust laws and the monopoly by the agricultural giants. Therefore organizations, activists, organic food advocates, farm owners and farmers around the world are joining hand to advocate for patent-free seeds and biodiversity and to educate about the criminal practices by agricultural corporations and how their unjust laws have and will affect the future of agriculture.
More information:
The Institute of Near Eastern & African Studies (INEAS)
1 (617) 86-INEAS (864-6327)
INEAS@aol.com INEAS_1994@yahoo.com
Full text of Order 81: http://www.trade.gov/static/iraq_memo81.pdf
People’s rights to water and food: http://www.navdanya.org/organic/index.htm
GM Science Exposed: http://www.i-sis.org.uk/pdf/Papers_on_GM_Hazards.pdf
The agenda in Afghanistan & Iraq: http://www.grain.org/briefings/?id=217
International Seeds Day & Order 81: http://www.business-standard.com/india/news/latha-jishnu-order-81the-plunderfarming/353518/
KDAJ SMO SE V SLOVENIJI ODLOČILI ZA GENSKO SPREMENJENE ORGANIZME (GSO)?
Pogovor z Anamarijo Slabe, Inštitut za trajnostni razvoj
http://www.videopozitivke.si/play.php?vid=217
12 korakov ZA
1. KUPUJMO LOKALNO
Kupujmo od blizu, na tržnici, pri ekološkemu kmetu, pri obrtniku, slovenske izdelke, izdelke sosednjih držav,... V trenutni globalni situaciji so nekatere države že sprevidele, kako pomembna je samooskrba.
kratke oskrbovalne verige = manj transportnih kilometrov = manj toplogrednih plinov
2. IZBERIMO EKOLOŠKE IZDELKE, SAJ SO NEŠKODLJIVI OD ZIBELKE DO GROBA
Mnogo izdelkov, ki jih dobimo v naših trgovinah, je problematičnih že od samega nastanka naprej. Bodisi, da je za njihovo proizvodnjo potrebno ogromno ali preveč energije iz fosilnih goriv (pločevinke, alu folija,....); so problematični med samo uporabo, saj imajo negativen vpliv na okolje in zdravje ljudi (umetna gnojila, pesticidi, laki, barve, aditivi v industrijski hrani, umetni osvežilci prostora,...); jih je težje reciklirati in odvreči na varen način, ker vsebujejo veliko nevarnih snovi (baterije, računalniki, laki, pohištvo iz iverke, plastične sveče, plastične vrečke,...).
Večina teh izdelkov ima neškodljivo, ekološko alternativo, nekateri so v uporabi prekratek čas, da bi bilo upravičeno nalagati državi in prihodnjim generacijam breme njihovega negativnega vpliva na okolje, nekaterih pa sploh ne potrebujemo.
Ekološki certifikati in izdelki iz naravnih materialov imajo manjši negativen vpliv na okolje.
Osnovno načelo eko-izdelkov je, da čim manj škodujejo okolju na vseh stopnjah svoje pojavnosti - od nastanka do uničenja.
3. KUPUJMO PRAVIČNO - BODIMO FAIR
Samo uravnotežen in trajnosten razvoj vseh delov sveta bo prinesel mir v svetu. Namesto miloščine, omogočimo ljudem v državah juga možnost za preživljanje z lastnim delom ter možnost za dostojno življenje in razvoj z izobraževanjem žensk in otrok.
Izkušnje kažejo, da posnemanje zahodnega "razvitega" sveta ne prinese pozitivnih rezultatov.
4. ZAMENJAJMO PLASTIČNO VREČKO Z VREČKO IZ BLAGA ALI KOŠARO
Plastična vrečko potrebujemo le nekaj ur, za njeno proizvodnjo potrebujemo nafto, planet bo onesnaževala še nekaj stoletij,...in ima več dobrih alternativ.
5. Z EKOLOŠKIMI DETERGENTI DO ČISTOČE
Z vodo ne varčujemo tako, da je porabimo manj, temveč da ne zlijemo vsega vanjo. Uporabljamo ekološka čistila, kupujemo manj izdelkov s skrito porabo vode, varno odvrzimo baterije, lake,...
6. IZDELKI NA ČRNI LISTI
Kateri izdelki imajo izredno negativen ekološki odtis glede na čas uporabe, proizvodnjo in reciklažo ter številne alternative, ki obstajajo že danes?
Plastične sveče, plastične vrečke, plastična posoda za kratkotrajno uporabo, lakirano pohištvo, agresivna čistila, kitajski česen, plastična dekoracija, potratno zavijanje daril, prehrana z veliko mesa, pločevinke, plastenke, voda iz plastenk, fižol iz konzerve, osvežilci prostora,.....
7. POJDIMO NA KOLO, NA AVTOBUS, VLAK
8. IMEJMO VRT, POSADIMO DREVO
Nekateri predvidevajo, da bo v nekaj letih za finančno krizo, prišla energetska kriza. Ker je konvencionalno in integrirano kmetijstvo ter prehrana z veliko mesa vezana na energijo fosilnih goriv in iz tega vidika izredno potratna, bo prehranska varnost pod vprašajem.
Zato je modro že danes podpirati ekološko kmetijstvo, lokalne kmete in si omisliti majhen vrt in sadovnjak. S tem bomo vplivali na zmanjšanje prometa, proizvedli manj embalaže in povzročili manj emisij toplogrednih plinov. Na vrtičku z različnimi življenjskimi okolji in rastlinsko pestrostjo, lahko povečamo biološko pestrost v našem okolju in omogočimo preživetje mnogim rastlinskim in živalskim vrstam kot so metulji, čmrlji, mravlje, pikapolonice, čebele, dvoživke,...
9. IZBIRAJMO IZDELKE Z MANJ EMBALAŽE, LOČUJMO SMETI
Naša kultura ne bo trajnostna, dokler ne bomo začeli reševati problem odpadkov z uvajanjem recikliranja in povratne embalaže, emabalaže iz naravnih materialov in embalaže za večkratno polnjenje. Sežiganje in zakopavanje odpadkov prelaga breme na prihodnje generacije in onesnažuje zrak ter se v nekaterih (ekoloških) dražavah že opušča.
10. PIJMO VODO IZ PIPE
Raziskave kažejo, da je voda, ki mesece stoji na polici v plastenki, pogosto slabše kakovosti od vode iz pipe. S tem, ko se odločamo za nakup vode v plastenkah, tudi tam, kjer je vodovodna voda odlična, tiho pristajamo na to, da javni vodovod ni dolžan poskrbeti za pitno vodo. Tako se lahko zgodi, da bomo sčasoma pitno vodo dobili le v plastenkah.
Poleg tega je za proizvodnjo litra ustekleničene vode potrebnih četrt litra nafte, tri litre vode in je od 240 do 10.000 dražja od vode iz pipe, za njo pa velja enak pravilnik o kakovosti vode kot za vodovodno vodo - pravilnik o pitni vodi ( Ur. I. 19/2004).
Z uporabo takšne vode se ustvarja vedno več okoljskih problemov, kot so ogromno odpadne plastične embalaže, izdelane iz nafte, predvsem pa velika poraba energije za proizvodnjo, ustekleničenje, shranjevanje, hlajenje in dostavo takšne vode.
11. PREHRANJUJMO SE ZDRAVO IN TRAJNOSTNO
Kaj to pomeni?
Manj mesa, lokalna, sveža, sezonska hrana, čim manj konzerv (proizvodnja energetsko potratna), manj predelane, industrijske hrane. Kupujmo hrano direktno od pridelovalcev.
Na površinsko enoto obdelovalne površine je uporaba fosilnih goriv pri ekološkem kmetijstvu manjša za 65 %. Višja poraba energije v konvencionalnem kmetijstvu zaradi proizvodnje kemično-sintetičnih gnojil, pesticidov in uvoza večine krme iz Južne amerike. Energetska poraba na površinsko enoto obdelovalne površine pri konvencionalnem kmetijstvu znaša 19,4 GJ na hektar, kar je trikrat več kot pri ekološkem kmetijstvu (6,6 GJ/ha). Vrednosti nitratov v podtalnici so pri eko 27 mg nitrata/l, pri konvencionalnem pa 79 mg/l.
Trajnostno prehrana je prehrana z manj mesa. Rešitev preskrbe s hrano je v kombinaciji ekološkega kmetijstva in razpolovitvi porabe mesa. Morali bi spremeniti našo porabo od sedaj 40 % živalskih kalorij in 60 % rastlinskih, na 24 % živalskih in 75 % rastlinskih.Tako razmerje priporoča mediteranska dieta.
12. ODPOVEJMO SE IZDELKOM, KI VSEBUJEJO NEVARNE SNOVI
Hitro reševanje določenih manjših težavic (plevel med ploščami na vrtu, listne uši na oleandru,plastični jedilni pribor, pršilka za čiščenje armaturne plošče, ...) z agresivnimi sredstvi, bo rešil le en naš problem ter ustvaril veliko problemov "drugje in drugič" onesnaževanje vode, manjša biološka pestrost, odpadki,....
Kupujmo od blizu, na tržnici, pri ekološkemu kmetu, pri obrtniku, slovenske izdelke, izdelke sosednjih držav,... V trenutni globalni situaciji so nekatere države že sprevidele, kako pomembna je samooskrba.
kratke oskrbovalne verige = manj transportnih kilometrov = manj toplogrednih plinov
2. IZBERIMO EKOLOŠKE IZDELKE, SAJ SO NEŠKODLJIVI OD ZIBELKE DO GROBA
Mnogo izdelkov, ki jih dobimo v naših trgovinah, je problematičnih že od samega nastanka naprej. Bodisi, da je za njihovo proizvodnjo potrebno ogromno ali preveč energije iz fosilnih goriv (pločevinke, alu folija,....); so problematični med samo uporabo, saj imajo negativen vpliv na okolje in zdravje ljudi (umetna gnojila, pesticidi, laki, barve, aditivi v industrijski hrani, umetni osvežilci prostora,...); jih je težje reciklirati in odvreči na varen način, ker vsebujejo veliko nevarnih snovi (baterije, računalniki, laki, pohištvo iz iverke, plastične sveče, plastične vrečke,...).
Večina teh izdelkov ima neškodljivo, ekološko alternativo, nekateri so v uporabi prekratek čas, da bi bilo upravičeno nalagati državi in prihodnjim generacijam breme njihovega negativnega vpliva na okolje, nekaterih pa sploh ne potrebujemo.
Ekološki certifikati in izdelki iz naravnih materialov imajo manjši negativen vpliv na okolje.
Osnovno načelo eko-izdelkov je, da čim manj škodujejo okolju na vseh stopnjah svoje pojavnosti - od nastanka do uničenja.
3. KUPUJMO PRAVIČNO - BODIMO FAIR
Samo uravnotežen in trajnosten razvoj vseh delov sveta bo prinesel mir v svetu. Namesto miloščine, omogočimo ljudem v državah juga možnost za preživljanje z lastnim delom ter možnost za dostojno življenje in razvoj z izobraževanjem žensk in otrok.
Izkušnje kažejo, da posnemanje zahodnega "razvitega" sveta ne prinese pozitivnih rezultatov.
4. ZAMENJAJMO PLASTIČNO VREČKO Z VREČKO IZ BLAGA ALI KOŠARO
Plastična vrečko potrebujemo le nekaj ur, za njeno proizvodnjo potrebujemo nafto, planet bo onesnaževala še nekaj stoletij,...in ima več dobrih alternativ.
5. Z EKOLOŠKIMI DETERGENTI DO ČISTOČE
Z vodo ne varčujemo tako, da je porabimo manj, temveč da ne zlijemo vsega vanjo. Uporabljamo ekološka čistila, kupujemo manj izdelkov s skrito porabo vode, varno odvrzimo baterije, lake,...
6. IZDELKI NA ČRNI LISTI
Kateri izdelki imajo izredno negativen ekološki odtis glede na čas uporabe, proizvodnjo in reciklažo ter številne alternative, ki obstajajo že danes?
Plastične sveče, plastične vrečke, plastična posoda za kratkotrajno uporabo, lakirano pohištvo, agresivna čistila, kitajski česen, plastična dekoracija, potratno zavijanje daril, prehrana z veliko mesa, pločevinke, plastenke, voda iz plastenk, fižol iz konzerve, osvežilci prostora,.....
7. POJDIMO NA KOLO, NA AVTOBUS, VLAK
8. IMEJMO VRT, POSADIMO DREVO
Nekateri predvidevajo, da bo v nekaj letih za finančno krizo, prišla energetska kriza. Ker je konvencionalno in integrirano kmetijstvo ter prehrana z veliko mesa vezana na energijo fosilnih goriv in iz tega vidika izredno potratna, bo prehranska varnost pod vprašajem.
Zato je modro že danes podpirati ekološko kmetijstvo, lokalne kmete in si omisliti majhen vrt in sadovnjak. S tem bomo vplivali na zmanjšanje prometa, proizvedli manj embalaže in povzročili manj emisij toplogrednih plinov. Na vrtičku z različnimi življenjskimi okolji in rastlinsko pestrostjo, lahko povečamo biološko pestrost v našem okolju in omogočimo preživetje mnogim rastlinskim in živalskim vrstam kot so metulji, čmrlji, mravlje, pikapolonice, čebele, dvoživke,...
9. IZBIRAJMO IZDELKE Z MANJ EMBALAŽE, LOČUJMO SMETI
Naša kultura ne bo trajnostna, dokler ne bomo začeli reševati problem odpadkov z uvajanjem recikliranja in povratne embalaže, emabalaže iz naravnih materialov in embalaže za večkratno polnjenje. Sežiganje in zakopavanje odpadkov prelaga breme na prihodnje generacije in onesnažuje zrak ter se v nekaterih (ekoloških) dražavah že opušča.
10. PIJMO VODO IZ PIPE
Raziskave kažejo, da je voda, ki mesece stoji na polici v plastenki, pogosto slabše kakovosti od vode iz pipe. S tem, ko se odločamo za nakup vode v plastenkah, tudi tam, kjer je vodovodna voda odlična, tiho pristajamo na to, da javni vodovod ni dolžan poskrbeti za pitno vodo. Tako se lahko zgodi, da bomo sčasoma pitno vodo dobili le v plastenkah.
Poleg tega je za proizvodnjo litra ustekleničene vode potrebnih četrt litra nafte, tri litre vode in je od 240 do 10.000 dražja od vode iz pipe, za njo pa velja enak pravilnik o kakovosti vode kot za vodovodno vodo - pravilnik o pitni vodi ( Ur. I. 19/2004).
Z uporabo takšne vode se ustvarja vedno več okoljskih problemov, kot so ogromno odpadne plastične embalaže, izdelane iz nafte, predvsem pa velika poraba energije za proizvodnjo, ustekleničenje, shranjevanje, hlajenje in dostavo takšne vode.
11. PREHRANJUJMO SE ZDRAVO IN TRAJNOSTNO
Kaj to pomeni?
Manj mesa, lokalna, sveža, sezonska hrana, čim manj konzerv (proizvodnja energetsko potratna), manj predelane, industrijske hrane. Kupujmo hrano direktno od pridelovalcev.
Na površinsko enoto obdelovalne površine je uporaba fosilnih goriv pri ekološkem kmetijstvu manjša za 65 %. Višja poraba energije v konvencionalnem kmetijstvu zaradi proizvodnje kemično-sintetičnih gnojil, pesticidov in uvoza večine krme iz Južne amerike. Energetska poraba na površinsko enoto obdelovalne površine pri konvencionalnem kmetijstvu znaša 19,4 GJ na hektar, kar je trikrat več kot pri ekološkem kmetijstvu (6,6 GJ/ha). Vrednosti nitratov v podtalnici so pri eko 27 mg nitrata/l, pri konvencionalnem pa 79 mg/l.
Trajnostno prehrana je prehrana z manj mesa. Rešitev preskrbe s hrano je v kombinaciji ekološkega kmetijstva in razpolovitvi porabe mesa. Morali bi spremeniti našo porabo od sedaj 40 % živalskih kalorij in 60 % rastlinskih, na 24 % živalskih in 75 % rastlinskih.Tako razmerje priporoča mediteranska dieta.
12. ODPOVEJMO SE IZDELKOM, KI VSEBUJEJO NEVARNE SNOVI
Hitro reševanje določenih manjših težavic (plevel med ploščami na vrtu, listne uši na oleandru,plastični jedilni pribor, pršilka za čiščenje armaturne plošče, ...) z agresivnimi sredstvi, bo rešil le en naš problem ter ustvaril veliko problemov "drugje in drugič" onesnaževanje vode, manjša biološka pestrost, odpadki,....
Svet, kot ga razume Monsanto
Francoska dokumentarna serija Svet, kot ga razume Monsanto bo na sporedu na 1. programu Televizije Slovenija, in sicer 1. del 24. aprila ob 13.15, 2. del pa 1. maja 2009 ob 13.15. Načrtujejo še eno ponovitev v poletnih mesecih, ko bo oddaja na sporedu v zgodnjih večernih urah.
Teden brez pesticidov
Društvo ECHo se že peto leto ukvarja s problematiko pesticidov ter izvaja aktivnosti izobraževanja, informiranja ter ozaveščanja ljudi o njihovi škodljivosti. V ta namen urejamo dve spletni strani in sicer www.pesticidi.net na kateri predstavljamo problematiko pesticidov ter www.motovilec.si na kateri lahko preberete več o alternativah pesticidom.
Zaradi dejstva, da so pesticidi tihi ubijalci, smo se tudi v Sloveniji vključili v projekt »Teden brez pesticidov«. Raziskave namreč kažejo na to, da nekateri pesticidi izredno negativno vplivajo na razvoj imunskega sistema, živčnega sistema, povzročajo raka in podobno. Poleg tega se telo ni sposobno prilagoditi ter učinkovito boriti zoper to nenehno, čeprav majhno, dozo strupov.
Projekt poteka vsako leto med 20. in 30. marcem. V projektu sodelujejo društva in nevladne organizacije iz vse Evrope pod okriljem krovne organizacije iz Francije z namenom opozoriti na nevarnost pesticidov. Več o projektu najdete na spletni strani www.semaine-sans-pesticides.fr.
Društvo ECHo je v letošnjem letu v okviru tega projekta pripravilo zloženka, v kateri je na kratek in jedrnat način predstavljena problematika izpostavljenosti pesticidom. Poleg tega svetuje, kako se izogniti prekomerni izpostavljenosti pesticidom skozi hrano. Zloženka je na voljo na spletni strani www.motovilec.si/aktualno.aspx.
V sodelovanju z organizacijo ZEKOS smo za vas pripravili kviz iz vsebin, ki jih najdete v zloženki ter na omenjenih spletnih straneh. Vabimo vas, da ga izpolnite in odvržete v nabiralnik na šoli. Med sodelujočimi bomo izžrebali tri, ki boste pravilno odgovorili na zastavljena vprašanja. Nagrada je majčka, ki jo dobite na ZEKOS-u (belabreza@gmail.com).
Vabljeni k sodelovanju!
Društvo ECHo
Projekt je finančno podprl Global Greengrants Fund in Sigrid Rausing Trust.
Zaradi dejstva, da so pesticidi tihi ubijalci, smo se tudi v Sloveniji vključili v projekt »Teden brez pesticidov«. Raziskave namreč kažejo na to, da nekateri pesticidi izredno negativno vplivajo na razvoj imunskega sistema, živčnega sistema, povzročajo raka in podobno. Poleg tega se telo ni sposobno prilagoditi ter učinkovito boriti zoper to nenehno, čeprav majhno, dozo strupov.
Projekt poteka vsako leto med 20. in 30. marcem. V projektu sodelujejo društva in nevladne organizacije iz vse Evrope pod okriljem krovne organizacije iz Francije z namenom opozoriti na nevarnost pesticidov. Več o projektu najdete na spletni strani www.semaine-sans-pesticides.fr.
Društvo ECHo je v letošnjem letu v okviru tega projekta pripravilo zloženka, v kateri je na kratek in jedrnat način predstavljena problematika izpostavljenosti pesticidom. Poleg tega svetuje, kako se izogniti prekomerni izpostavljenosti pesticidom skozi hrano. Zloženka je na voljo na spletni strani www.motovilec.si/aktualno.aspx.
V sodelovanju z organizacijo ZEKOS smo za vas pripravili kviz iz vsebin, ki jih najdete v zloženki ter na omenjenih spletnih straneh. Vabimo vas, da ga izpolnite in odvržete v nabiralnik na šoli. Med sodelujočimi bomo izžrebali tri, ki boste pravilno odgovorili na zastavljena vprašanja. Nagrada je majčka, ki jo dobite na ZEKOS-u (belabreza@gmail.com).
Vabljeni k sodelovanju!
Društvo ECHo
Projekt je finančno podprl Global Greengrants Fund in Sigrid Rausing Trust.
MIKRO-KREDITI
Kerala - World of Women; Kudumbshree - opolnomočenje žensk
V Indijski državi Kerala ženske soodločajo o vseh pomembnih družbenih stvareh. Žensko gibanje je močno, država uspešna.
"Ženske moramo vzeti odgovornost in svojo moč nazaj v svoje roke in prevzeti odgovornost za ekološko krizo, krizo vrednot, krizo miru, krizo odnosov,.. ter začeti soodločati pri pomembnih zadevah na ženski način. Stvari so šle predaleč in nimamo več veliko časa."
Način, kako pomagati ljudem, predvsem ženskam, iz dna revščine, so MIKRO-KREDITI.
"Access to resources, capital and power is the dream of many. Moving ahead from the past, we are gradually waking up to the dawn of a new future, thanks to the various micro-financing schemes by self-help groups all over the country."
Naročite se na:
Objave (Atom)
