Nara Petrovič; ČLOVEK: NAVODILA ZA UPORABO

Zgoba o tem, kako smo prišli v blatno jezero ... in kako ponovno priti ven iz blatnega jezera...


Nekoč, pred tisoči let, smo bosonogi stopili v vodo do gležnjev
ter uživali v njenem žuborenju, hladu in svežini. In bilo je dobro!
Ko smo tako stali že nekaj stoletij in se je pod nami nabralo že precej
blata, smo ugotovili, da od negibnega stanja, mraza, pijavk in
bakterij nekateri člani naše vrste obolevajo (in celo umirajo). Sklenili
smo glave in poiskali preprosto praktično rešitev – obuli smo
nepremočljive škornje.

Spet je bilo vse dobro. Noge so bile na suhem in bili smo zdravi.
Edini problem je bil v tem, da se stopala v nepredušno zaprti
obutvi niso počutila ravno najbolje. Začela so smrdeti. To je pregnalo
sosede daleč stran. Vsak v svojem zalivčku smo potem trpeli
v smradu lastnih nog in srbečici zaradi glivic med prsti. Ko
je to postalo neznosno, smo si izmislili nove rešitve – parfume,
pudre, deodorante, prezračevalne mehanizme, nove materiale za
škornje …

In bilo je dobro! Smrad je izginil in nastopila je nova era sreče.
Žal pa je od parfumov in pudrov koža postala luskava, novi materiali
so povzročali alergije, zaradi prezračevanja smo dobivali revmo.
Povrhu vsega se je od stanja na istem mestu blato vse bolj ugrezalo,
zato smo potrebovali boljše, globlje škornje s patenti za zategovanje
zgornjega roba, sicer je voda pljuskala vanje. Vse to nam je prineslo
naslednjo stopnjo blaginje …

… in bilo je dobro! Dokler nismo opazili, da nekateri patenti
stiskajo žile in povzročajo pokanje kapilar, drugi škodijo sklepom,
tretji ščipajo mišice … Takrat smo izumili hlačne škornje,
v katerih smo lahko brez teh težav ostali suhi do pasu, nekate
ri pa so zaradi napovedi hitrega pogrezanja v prihodnjih desetletjih
prisegali na enodelne kombinezone do vratu. In bilo je
dobro!

Čez dobro desetletje se je izkazalo, da se napredni misleci niso
zmotili v ocenah. Takrat so mnogi že nosili prave potapljaške obleke
z najnovejšo opremo, ki je zajemala vse rešitve problemov,
povezanih z nošenjem takih oblek (okvare dihal, hromljenje sklepov,
krnenje sluha, bledenje polti), kot tudi vse rešitve problemov,
ki so jih povzročale slednje rešitve (nevroza, skleroza, shizofrenija)
… in celo rešitve iz tega izvirajočih problemov … ter
zdravila za vse znane stranske učinke. Skratka – proizvajalci so
pomislili na vse, kar se vam utegne zgoditi med stanjem na mestu
v blatnem jezeru in postopnim potapljanjem v motno brozgo.
Celo posebne svetilke in očala za infrardečo svetlobo so bila vgrajena
v čelado – za boljši pregled nad rjavim dnom tudi do globine
petintridesetih metrov.

Bilo je odlično! Iz leta v leto pa je jezero postajalo vse bolj motno
in zastrupljeno, saj smo proizvodne obrate za zaščitne obleke
postavili na njegovem bregu. Potem smo zgradili nove tovarne, da
bi proizvedli sredstva proti boleznim, ki so jih povzročali strupi v
reki, ter spet druge tovarne, da bi proizvedli filtre za čiščenje vode.
Nesnago iz filtrov smo odvažali na odpade v hribe, kjer so na soncu
nastajale nove strupene snovi, te pa so potočki in rečice prina
šali nazaj v naše blatno jezero. Zato smo naredili betonske
bunkerje, iz katerih strupi niso mogli iztekati, ker pa je pri razkrajanju
nastajalo obilo plinov, smo jih zajezili in z uporabo radioaktivnih
materialov nevtralizirali in pretvorili nazaj v trdno snov.
Nekajkrat so nam radioaktivne snovi ušle, zato smo nove modele
oblek za stanje v blatu oskrbeli z zaščito proti sevanju. Vsa dodatna
oprema nam je poleg tega omogočala, da smo stali celo na globini
petdesetih metrov, po ekranu, vgrajenem v čelado, smo imeli možnost
vizualne komunikacije ne le z bližnjimi sosedi, temveč celo s
tistimi na drugi strani jezera. V konferenco se je lahko hkrati
vključilo tudi deset in več sogovornikov. Vsi smo bili vzhičeni nad
neverjetnim napredkom.

Bilo je čudovito! Žal najbližjih sosedov nismo utegnili dobro
spoznati, ker so še mladi umrli zaradi elektromagnetnega sevanja
ekranov in anten v prejšnjem modelu čelad, toda obljubljeno
nam je bilo, da bo kmalu naprednejša tehnologija nadomestila
staro in s tem bodo te težave odpravljene. Nova tehnologija bo
veliko prijaznejša za okolje in uporabnika. Z njo se boste lahko
veselo pogrezali v blato celo do globine dvestotih metrov in brez
novih zdravstvenih tveganj komunicirali z več kot petdesetimi
prijatelji hkrati. Poleg tega boste v paketu dobili tudi zavitke ekstrakta
zdravilnega blata imenovanega »Glin« iz neokrnjenega
zaliva na skrajnem severu, s katerim boste lahko odpravili vse težave
s kožo, sklepi in sluznico, ki nastajajo ob stiku s kontaminiranim
blatom v jezeru. Na zavitkih piše: »Klin se z Glinom izbija!«
To je čudežno zdravilo proti najnovejšim oblikam raka, za katere
domnevajo, da so se razvile pred ukinitvijo materialov za predpredzadnji
model oblek, pa tudi nekaterih drugih bolezni presnove,
ožilja in kosti. Živeli boste dlje, bolj udobno in zdravo tudi
na velikih globinah in v najbolj umazanem blatu … Fantastično
bo! Nasmiha se nam bleščeča prihodnost v supermodernih lupinah
na dnu našega gnijočega jezera!

Vse samo zato, ker nas je malo zeblo v noge in so nam pijavke
spile nekaj kapelj krvi! Povrhu tega, pa to pravzaprav niti ni bil
problem! Problem je bil v tem, da smo – ne vem, zakaj – mislili, da
moramo vztrajati v vodi. Namesto, da bi se preprosto obrnili in
stopili na suho ter s tem rešili vse probleme, smo se začeli zapletati
in zapletati in zapletati … Danes izpod gromozanskega vozla niti
približno ne vidimo več, kako se je vse skupaj začelo. Razvitost
človeka povezujemo z razvitostjo tehnologije, zato mislimo, da v
davnih časih, preden smo stopili v vodo, nikakor nismo mogli biti
pametnejši in naprednejši kot danes. Ker nismo imeli stolpnic,
letal in računalnikov, smo gotovo bili primitivni, ne? V današnji
različici pravljice o cesarjevih oblačilih otrok ne bi vzkliknil:
»Ampak cesar je nag!« temveč: »Ampak obleka je prazna!«